V tem vzdušju se pripravlja pokojninska reforma. Mnogi (zlasti zavarovalnice in posamezniki z nadpovprečnimi dohodki) težijo k temu, da se sedanji pretočni sistem (prvi steber), v katerem zaposleni oz. prejemniki dohodkov s prispevki tekoče financirajo pokojnine, začne postopno nadomeščati in dopolnjevati s kapitalsko varčevalnim pokojninskim sistemom (drugi in tretji steber), v katerem bodo posamezniki v času svoje aktivne dobe privarčevali zadosten kapital za pokojnino. Takšen prehod, ki bi temeljil na omejevanju pokojnin iz prvega stebra in družbenem stimuliranju kapitalskih pokojnin, ni racionalen. To bi dodatno obremenjevalo sedanje zaposlene, ker bi morali poleg financiranja obstoječih upokojencev istočasno varčevati še za svoje primerne pokojnine.
Pravilna družbena usmeritev je nasprotna. Dolžnost države je, da se posveti izključno ohranitvi in finančni utrditvi temeljnega pokojninskega stebra. Nobene družbene potrebe ni, da s finančnimi spodbudami in davčnimi oprostitvami troši omejena družbena sredstva za drugi pokojninski steber, ki je bolj dosegljiv dohodkovno zmogljivejšemu delu prebivalstva. Tudi morebitno prenašanje sredstev nekaterih državnih skladov v pokojninski sklad je problematično, zlasti če to zmanjšuje sredstva, namenjena razvoju države. Trditev, da je sedanji pokojninski sistem nevzdržen, ni utemeljena. Tako kot v preteklosti bo tudi v bodoče možno dolgoročno vzdrževati zadovoljiv obseg pokojninskih pravic (višina pokojnin, potrebna delovna doba in starost za upokojevanje), ob zadostni pripravljenosti za njihovo izplačevanje (pristajanje na pokojninske izdatke in z njimi povezane davčne obveznosti).
Trajnost pokojninskega sistema zagotavlja ustrezen družbeni konsenz med plačniki (aktivna populacija) in prejemniki pokojnin ter verodostojnost države, da bo obstoječim davkoplačevalcem po upokojitvi zagotavljala približno enake pogoje upokojevanja, kot jih oni zagotavljajo obstoječim upokojencem. Določiti je treba okvire takšnega trajnostnega konsenza. Ti bi lahko bili naslednji.
Prvič, pokojnine se ne smejo oblikovati pod mejo revščine, ki jo najbolje opredeljuje relativni odnos med povprečnim dohodkom aktivnega prebivalstva in povprečno pokojnino. Povprečna pokojnina bi se morala oblikovati najmanj med 60 in 65 % povprečne plače, povprečna starostna pokojnina pa najmanj med 65 in 70 % povprečne plače. Ob tem pa delež upokojencev, ki potrebujejo socialno pomoč, ne bi smel nikoli presegati 15 % skupnega števila upokojencev. Glede na to, da vse sosednje države razen Hrvaške še vedno vzdržujejo povprečne pokojnine na nivoju, ki presega 80 % njihovih povprečnih plač, in glede na to, da so tudi naše povprečne pokojnine v preteklosti presegale 80 % naših povprečnih plač, je predlagani najnižji možni nivo povprečne pokojnine resnično spodnja meja sprejemljivosti.
Drugič, zaradi staranja prebivalstva in zaradi potrebne sanacije nenormalno visokega števila upokojencev, kar je posledica slabe ekonomske in upokojitvene politike v preteklosti, bo treba postopno nekoliko zviševati zahtevano delovno dobo in starostno mejo za upokojitev tako, da se delež upokojencev v populaciji ne bo več povečeval, ampak vsaj rahlo zniževal, s težnjo, da se postopno približuje 25 % deležu celotnega prebivalstva in 50 % deležu aktivnega prebivalstva.
Tretjič, z olajševanjem dela starejše generacije, s stimuliranjem kasnejšega upokojevanja, s povečanjem minimalnega delovne dobe za pokojnine na 20 let in drugimi možnimi ukrepi naj se spodbuja zlasti prostovoljno podaljševanje delovne dobe, z izboljševanjem študijskih možnosti in omejevanjem občasnih zaposlovanj pa naj se spodbuja zgodnejše zaposlovanje mladih. Tako bo potrebno dvigovanje starostne meje za upokojevanje čim manjše.
Četrtič, dopustiti je treba tudi rahlo povišanje pokojninskega prispevka (do največ 20 % vseh bruto dohodkovnih prejemkov prebivalstva), tako da bo v kombinaciji s postopnim zmernim podaljšanjem zahtevane delovne dobe možno trajno zagotavljati uravnoteženo pokojninsko blagajno.
Petič, z nekaterimi izboljšavami je treba ohraniti sedanji sistem določanja pokojnin v odvisnosti od dolžine delovne dobe in višine osebnih dohodkov, z upoštevanjem določenih socialnih korektivov (najnižja in najvišja pokojnina, invalidnost, starševstvo ipd). Zadržati pa je treba tudi izjemne pokojnine za velike družbene dosežke, ki pa naj vendar ne presegajo dvakratnika povprečne slovenske neto plače. Z navedenimi predlogi so podane samo osnove za trajnostno ureditev našega pokojninskega sistema.
Tone Mastnak, Ljubljana
