Drži, od leta 2018 smo doživeli vrsto netipičnih kriz in naravnih nesreč, ki jih je reševala država z nenehnim povečevanjem izdatkov, brez posebnih omejitev in zavor. Dejansko bi morali dolgoročno zamejiti obseg javnega državnega sektorja s ciljnim deležem javnih izdatkov v BDP in potem na teh temeljih zgraditi in ubraniti javni sektor. S tem bi odpravili večno shizmo, ali so izdatki preveliki in davki previsoki, kako jih dolgoročno konsolidirati. Imamo zgled Šušteršičevega radikalnega rezanja izdatkov (2012-2013) in Mramorjevih uravnoteženih financ (2014-2017), pa tudi sedanjo razuzdanost fiskalnih nevednežev (2018-2024). Bistvo javnofinančnih politik sta stabilnost in predvidljivost, da imamo rezerve in postopke za slabe čase, da se izognemo evforičnemu trošenju in sunkovitemu krčenju javnih financ. Pomembnejša so naša notranja fiskalna sidra kot pa fiskalna pravila EU. Golobova administracija tega v svoji fiskalni mimikriji očitno ne razume najbolje. Mladina