V pristopnem času in v zgodnjih letih članstva Slovenije v EU je veliko naših politikov, pogajalcev merilo naš uspeh v tako imenovani neto finančni poziciji, koliko več dobimo iz evropskega proračuna, kot vanj damo, in so navduševali slovensko javnost s temi impresivnimi številkami, koliko Slovenija več dobi, kot da. Jaz nisem tako srečen, ko gledam te številke, veliko bolj bi bil zadovoljen, če bi mi veliko več dali v evropski proračun, kot iz njega dobivali. Zakaj? Ker to pomeni, da smo bolj razviti kot drugi, in to je možno. Irska je v Evropsko gospodarsko skupnost vstopila leta 1973 in je bila takrat daleč najrevnejša država članica, danes pa je druga najbogatejša po bruto družbenem produktu na prebivalca, takoj za Luksemburgom. Si predstavljate? Bogatejša od Nemčije, Nizozemske in tako naprej, seveda je temu primerno neto plačnica in je ponosna na to. To je dokaz, da se da, da je možno. Želel bi si, da bi tudi Slovenija bila na poti med najbolj razvite članice, ker vemo, kaj to pomeni – blaginjo predvsem za Slovenijo, pri čemer bi ko neto plačnica delček te blaginje delila z ostalimi.

Ne smemo pozabiti, da celotni proračun Evropske unije predstavlja en odstotek agregatnega bruto družbenega produkta Evropske unije, medtem ko proračuni držav članic ponekod zajemajo 50 odstotkov bruto družbenega produkta države, tako da je treba imeti perspektivo, da ko govorim o neto plačnici, to ne pomeni, da bi kar naenkrat v Bruselj pošiljali ogromne denarje, sploh ne. x Večer v soboto