Koče v naših hribih so bile narejene večinoma prostovoljno in ob pomoči lokalnih skupnosti in podjetij. Še danes boste kje naleteli na kakšen planinski dom, ki ga bo krasil rudarski znak kot opomin na to podporo. Toda v primerjavi z nekoč ta pomoč v kapitalističnem sistemu peša, prostovoljstva pa je tudi vedno manj, čeprav nikakor ni zamrlo. To še vedno dokazujejo številni planinci, ki podarjajo svoje proste ure širši skupnosti. A zgolj s prostovoljstvom danes ni mogoče obnoviti koče, kaj šele jo postaviti, naj bo želja ali volja planinskega društva še tako velika. Zgodila se je profesionalizacija vsega.

Obenem je to tudi klic, da se poiščejo rešitve, kako planinska društva razbremeniti nepotrebne birokracije in kako sistemsko rešiti sanacije koč. Kajti bila bi velika škoda, da bi infrastruktura, ki so jo nekoč z veliko vnemo postavili planinci za planince in kjer se je pravzaprav začela graditi slovenska narodna zavest, izgubila ta namen, se začela zaradi nezmožnosti vzdrževanja prodajati in bi postala še en turistični objekt, kakršnih je v dolini na tisoče. To bi bilo neslavno dejanje te generacije, kot je dejal postojnski župan Igor Marentič. x Nedeljski dnevnik