Prvič, odločna zavrnitev vsakršnega poskusa obnove koncepta »interesnih sfer«. To po eni strani pomeni absolutno vztrajanje pri suverenosti Ukrajine, po drugi pa enakopravnost med sprtima stranema, ki z mirovnim sporazumom postaneta partnerici v mirovnem procesu. To predpostavlja, da mora vsaki koncesiji ene strani slediti koncesija druge strani.

Drugič, nobena sprememba mednarodno priznanih meja se ne sme zgoditi brez demokratično izražene volje prizadetega prebivalstva. Vrnitev na stanje, priznano z mednarodnimi pogodbami, ne terja posvetovanja prebivalstva: vsaka sprememba statusa quo pa pod nobenim pogojem ne more mimo volje prebivalstva.

Tretjič, Evropa ne bo podpirala nobenega trajnega premirja, ki bo le zamrznil konflikt (kot se je zgodilo na Cipru, na Kosovu ali v Palestini) in ne bo privedel do novih mednarodno priznanih meja.

Četrtič, ker je sedanja vojna izbruhnila natanko zato, ker je Rusija grobo in enostransko poteptala mednarodno pravo ter oskrunila nedotakljivost meja, mora vsak mirovni sporazum vključevati krepka varnostna poroštva, ki naj preprečijo ponovitev agresije. Budimpeški sporazum iz leta 1994, s katerim se je Ukrajina odrekla jedrskemu arzenalu v zameno za svojo ozemeljsko nedotakljivost, je z rusko agresijo leta 2014 in nato še leta 2022 postal ničen.

To pomeni, da ima Ukrajina pravico do lastnega jedrskega programa. To načelo bi morala Evropa čim prej priznati, evropski jedrski sili pa naj se zavežeta, da ji bosta pomagali to pravico tudi uveljaviti. x Delo