Njihove žrtve so najpogosteje domači – oče, mama, babica, dedek, stric, ki z neprepoznavo bolezni ali zatiskanjem oči pred njo v resnici najbolj ogrožajo sami sebe. Ko pride do tako hudih stanj, da bolniki posežejo po nožu, kablih, sekiri in se po nepotrebnem pretaka kri, jih sodišče napoti na obvezno psihiatrično zdravljenje, ki pa lahko traja kvečjemu pet let. In potem? Zgodi se, da tudi v tem času zdravljenje ni bilo uspešno, da so v glavi še vedno črne misli. Ali pa se navidezno zdi, da je vse v redu, pa se jim po prihodu v vsakdanje okolje neredko razbite družine, ki še ni predelala preteklosti, ne razumela in oprostila, življenje znova postavi na glavo. Imajo koga, ki bo skrbel, da bodo redno jemali zdravila, jim pomagal, da se zunaj varnega mehurčka bolnišnice postavijo na noge?
Stroka že dolgo opozarja, da Slovenija potrebuje specializirano enoto za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju. Z reševanjem problema se je ukvarjala delovna skupina na ministrstvu za delo, z novo vlado je to postala tema ministrstva za solidarno prihodnost. Usklajuje se sedem inštitucij, zgodilo se ni (še) nič. V luči dobrih novic torej še vedno ostajajo izvorni problemi razumevanja, prepoznavanja in podpore duševnim boleznim. x Nedeljski dnevnik
