Naše alpsko smučanje vsaj na reprezentančni ravni ni ravno revno kot cerkvena miš. Več težav imajo klubi in starši tekmovalcev v najmlajših kategorijah, ki zdaj hitro obupajo, če ni pravega rezultata, saj lahko take stroške krijejo le v premožnih družinah. Največji problem je, da otroci doma nimajo kje trenirati in se morajo voziti v Avstrijo, saj v nasprotju z našimi tekači, skakalci in biatlonci, ki imajo krasne možnosti, alpski smučarji sploh nimajo pravega poligona.
Tu bi morala pomagati tudi država. Res so zelo draga postala potovanja na južno poloblo čez poletje, ko tu ni snega, a niti ni potrebe, da mladinci hodijo tja, saj je bolje intenzivno trenirati kje bliže, južna polobla pa naj bo možnost le za sam vrh. Individualne ekipe niso prava rešitev in naj pridejo v poštev šele za tiste, ki se redno in ne le občasno uvrščajo med najboljšo petnajsterico, saj je dotlej bolj smiselno delo v večji ekipi. Domačih sponzorjev res primanjkuje, a takšno je pač stanje, ki se mu je treba prilagoditi. Slovenci smo vedno znova našli pot in se dokazali kot izredno uspešni športniki. Poglejmo samo hokejiste, ki jih je pri nas registriranih manj, kot je v hokejsko razvitih državah ustreznih dvoran, mi pa smo se z le dvema kluboma kosali z najboljšimi na olimpijskih igrah v Sočiju. Tudi v smučanju smo že delali podobne čudeže.
Nedeljski dnevnik
