Oglašam se kot državljanka in davkoplačevalka. Ne bom se spuščala v komentarje o razburjenju in ogorčenju nekaterih, ker so njihove izjave in argumenti preprosto nerazumne in pod ravnjo vrednot naše družbe. Za denar mi gre. Četudi nisem pretirano mahnjena na denar (kot se reče), ampak ni mi vseeno, za kaj se moj denar porablja. Navsezadnje tudi jaz financiram plače poslancev, kurjavo parlamenta in še kaj, kar omogoča izvedbo sej parlamentarnih odborov in drugih dogodkov.
Ja, tudi jaz spoštujem jezik. Trudim se govoriti slovensko slovenščino. Moti me, da si šeramo, se linkamo, hodimo na drink in na hausiče, da moram včasih kakega mladega sogovornika prositi za prevod besede, ki jo uporablja, v slovenski jezik, da večina Slovencev z visoko izobrazbo ne ločuje med »mogli« in »morali«, da o germanizmih, ki so dediščina avstro-ogrskega cesarstva, niti ne govorim. Med besedami, ki so preplavile naš besednjak ali okupirale slovenski prostor, je le ena albanska beseda, in to je beseda »šiptar«, ki ima slabšalni pomen pri označevanju človeka albanske narodnosti.
Delavci s Kosova opravljajo v Sloveniji predvsem dela, ki jih Slovenci ne želimo opravljati, a jih obenem nujno potrebujemo. Ko jih ne bi bilo, bi morali uvoziti delavce iz Azije, kar bi bilo mnogo bolj naporno. Kosovarji v Slovenji, prav tako kot jaz, plačujejo davke, od katerih živi naša država.
O pomenu integracije albanskih otrok in otrok drugih ekonomskih migrantov v slovensko družbo za otroke in za državo Slovenijo ne bom pisala. Tudi ne o tem, kako je pomembno sodelovanje šole s starši v procesih uspešnega šolanja in vključevanja otrok tujcev v oddelčno skupnost in v slovensko družbo. V teh dneh je bilo veliko izrečenega o tem. Tudi o otrokovih pravicah in človečnosti.
Naj zaključim: spoštovani poslanci, prosim, uporabite svoj čas, energijo, pamet in moj denar za pomembnejše reči, kot sta ogorčenje in upor zoper dejanje ravnateljice, ki je staršem tujcem, ki delajo v Sloveniji in za Slovenijo, a ne govorijo slovensko, poslala vabilo na roditeljski sestanek v slovenskem in albanskem jeziku.
Anica Mikuš Kos, Ljubljana
