Vprašanje pokopa domobrancev na Žalah se v javnosti pogosto predstavlja kot izraz pietete, spoštovanja do mrtvih in civilizacijskega standarda. Toda takšna razlaga je preveč poenostavljena. Pokop domobrancev na Žalah je vsa leta po osamosvojitvi izključno politično vprašanje. Predlagatelji tega dogodka po mojem ves čas namenoma manipulirajo s čustvi svojcev izključno zaradi ideološke zaslepljenosti in borbe za oblast. Če bi imeli iskren namen na spodoben način pokopati posmrtne ostanke pobitih domobrancev v Kočevskem rogu, bi to lahko storili takoj po spravni maši julija 1990, ki je predstavljala simbolno spravo med domobranstvom in » novo oblastjo«. Takratni nadškof Alojz Šuštar in Milan Kučan kot simbolni predstavnik nove povojne oblasti sta z veliko mero medsebojnega spoštovanja in spoštovanja do pobitih domobrancev Slovencem ponudila edinstveno priložnost za »spravo« in končanje obdobja političnih konfliktov in manipulacij. Za klerofašiste, ki ves čas po osamosvojitvi manipulirajo z ostanki mrtvih domobrancev, pa predlagano spravno dejanje ni bilo sprejemljivo. To bi namreč pomenilo konec njihove manipulacije in zaton njihove politične prisotnosti. Dokaz za to, da gre pri pobudnikih za pokop na Žalah izključno za politično manipulacijo, je, da so zavrgli napotek vodje slovenske Cerkve in papeževo voljo kot božjega poslanca na zemlji. Edina razlaga primera, da slovenski kristjani ne sledijo božjim predstavnikom, je, da slovenska RKC in njeni sateliti, vodje strank SDS in NSi, z manipulacijo in prisilo držijo vernike v zmoti in jih oddaljujejo od Kristusovega nauka.
Zgodovinska resnica je neizprosna in dokazuje, da so bili domobranci del nacistične vojske v sestavi zloglasne SS, ki je bila neposredno podrejena Hitlerju, kateremu so leta 1943 v Ljubljani zaprisegli zvestobo. To je bila zločinska organizacija, ki je zverinsko pobijala svoje sonarodnjake samo zato, ker so bili člani, podporniki ali samo simpatizerji partizanskega boja. Ob tem pa so razglašali, da to počno zaradi obrambe vere. Njihova grozodejstva so opisana v številnih knjigah in niso primerljiva z zločini, ki jih klerofašisti pripisujejo novi povojni oblasti.
Da bi razumeli čas, o katerem govorim in je močno vplival na povojno ravnanje nove oblasti z domobranci, bi morali prebrati knjižico »Fašistično domobranski teror nad Slovenci«, ki jo je napisal dr. Makso Šnuderl, predsednik »komisije pri predsedstvu SNOS za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev«. V knjižici na podlagi dokumentov in pričevanj navaja imena 1297 žrtev, ki so jih domobranci v glavnem na zverinski način pokončali samo v času od septembra 1943 do julija 1944, ko je bila knjiga oddana v tiskarno. Avtor navaja tudi 371 imen domobrancev – zločincev, ki so v tej knjižici navedene žrtve pobili. Ti zločinci so bili prave zveri v človeški podobi. Na kako grozovit način so to počeli, kaže nekaj predstavljenih primerov iz knjige.
S tako popotnico so ob zaključku vojne domobranci zbežali v Avstrijo, od koder pa so se njihovi vodje s pomočjo agentov RKC razpršili in poskrili po državah Južne Amerike in ZDA. Tiste, ki so obstali v Avstriji, so zavezniki Angleži na podlagi »moskovskega sporazuma« vrnili v Jugoslavijo. Ali si lahko predstavljamo, kolikšna mržnja se je zaradi storjenih zločinov nakopičila med ljudmi? Tako je imela javnost močan vpliv na odločitev nove oblasti glede prihodnosti domobrancev.
Kreatorji politike sovraštva, temelječega na primeru izvensodnih pobojev domobrancev, pa namenoma zamolčijo dejstvo, da so partizanska vodstva na nižji ravni že leta 1943 po kapitulaciji Italije pozivala domobrance k predaji z obljubo amnestije. Prvi razglas, s katerim je Pasnos ponudil splošno amnestijo, je bil z rokom prijave 17.novembra 1944, Avnoj pa je amnestijo podaljšal do 21.novembra, s čimer so oblasti uradno pozvale kolaborante, naj opustijo sodelovanje z okupatorjem. Zadnji uradni poziv k predaji domobrancev je nova oblast objavila v začetku januarja 1945 s pozivom o splošni amnestiji z rokom 15. januarja 1945. To ni bila prazna formalnost. Na primer, razen nekaj težkih zločincev je bila velika večina zajetih po bitki za Turjak izpuščenih, med njimi tudi 31 duhovnikov. Ob vrnjenih domobrancih iz Avstrije so bili mladoletniki, kot je bil poznejši generalni tožilec Drobnič, sistematično izpuščani. Številni civilni uradniki in neobremenjeni pripadniki enot so se vrnili domov po preverjanju. Pomilostitev je bila dejanska možnost, ki bi rešila številna življenja.
In zakaj se niso predali, čeprav bi bili izpuščeni? Prevladal je mit, da se ljudje niso predali zaradi strahu pred novo oblastjo. Toda ta razlaga je lažniva. Krivdo za to nosijo vodstva domobrancev in duhovniki RKC, ki so prepovedovali predajo, zahtevali umik v Avstrijo, obljubljali britansko zaščito, trdili, da je pomilostitev prevara in ustvarjali iluzijo o »vrnitvi z Angleži«. Tragedija ni bila neizogibna. Bila je posledica politične in vojaške zablode vodstev, lažnih obljub in dejstva, da so vodilni domobranci in verski vodje v Avstriji poskrbeli le zase, svoje zavedene sopotnike pa pustili zavržene na poti, ki jo je vodila v smrt.
Zato pokop na Žalah ni vprašanje pietete, je politično vprašanje in navadna farsa novodobnih klerofašistov. Je vprašanje zgodovinske odgovornosti vodstva domobrancev. Dokler te odgovornosti ne poimenujemo, bo pokop ostal politično vprašanje – ne vprašanje pietete. Podpiram prizadevanja župana Jankovića, da se prepreči pokop posmrtnih ostankov domobrancev na ljubljanskih Žalah. To bi bilo za Ljubljano, mesto heroj, skrajno ponižujoče.
Jožef Martini, Ljubljana