Če tudi morda ti podatki niso povsem zanesljivi, ne gre dvomiti, da je Kitajska v preteklem desetletju beležila izjemno hiter razvoj in se tako po gospodarski moči že lahko primerja z ZDA, EU pa razvojno za njo močno zaostaja. Razlogov za to zaostajanje je po mojem razumevanju več, glavni pa je neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala prilagojena ideologija zahodne demokracije. Pri njem gre za usmeritev, ki se zavzema za šibko državo z nizkimi davki in zelo svoboden trg, osebno bogatenje pa obravnava kot glavni motiv ekonomskega delovanja človeka in tudi kot vrednoto.
Neoliberalizem bistveno otežuje upravljanje države, ki je sicer ključni dejavnik družbene učinkovitosti in blaginje. Njegova škodljivost se najbolj neugodno odraža v tem, da je močno oslabil demokracijo kot model upravljanja. Slednja se je namreč v večini izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank, ki običajno deluje neetično in brez prepotrebnega nadzora, kar je več kot zadosten pogoj za njeno upravljavsko neučinkovitost.
Večino zahodnih držav se upravlja »demokratično« in torej ne ravno učinkovito, Kitajsko pa avtokratsko. Upravljanje slednje je izjemno po etiki, ki se je poslužuje. Ta namreč pri upravljanju favorizira naslednjo usmeritev: država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine prebivalstva. Ta usmeritev je pravo nasprotje ideologije neoliberalizma in je po mojem najbolj zaslužna za razvojno uspešnost Kitajske.
Kitajska politika torej neoliberalizma ne prakticira, ji pa je ta zelo koristil. Zahodne države so namreč pretekla leta skladno s tem, kar uči neoliberalizem, delovno intenzivne industrijske dejavnosti selile v države s ceneno delovno silo, to pa je Kitajska znala odlično izkoristiti. Njen pospešeni gospodarski razvoj so torej z obsežnimi investicijami podpirale demokratične države, predvsem ZDA.
Pri proučevanju razvojne učinkovitosti je zanimiva primerjava med obema osrednjima gospodarskima sistemoma, ki se ju demokratično upravlja, to so ZDA in EU. V zadnjih petih letih, to je v obdobju 2019 do 2024, se je namreč po podatkih prej navedenega vira realni BDP v ZDA povečal za 9 %, v EU pa se je znižal za 3 %. Razlika je velika in je v največji meri posledica slabega upravljanja, predvsem EU kot sistema in tudi večine njenih članic, še posebno večjih. Pri upravljanju EU ima osrednjo vlogo njena vlada, to je Evropska komisija. Ta deluje vse prej kot zadovoljivo, največ škode pa je v preteklih letih povzročila s tem, ko je svoja ravnanja v pomembni meri podredila politiki in interesom ZDA. Tako je predvsem počela v povezavi z ukrajinsko vojno, ki je EU ekonomsko in razvojno močno prizadela, ZDA pa prinaša obilne koristi, v nemajhnem delu prav v škodo EU.
Še to je pomembno: evropska politika bi morala biti osrednji usmerjevalec in motivator razvojnih aktivnosti, ki so danes ključne pri zagotavljanju konkurenčnosti gospodarstva, v resnici pa se s tem le malo ukvarja. Tudi to je eden razlogov, zaradi katerih EU v konkurenčnosti ne zaostaja le za Kitajsko, pač pa tudi za ZDA.
Pred nekaj dnevi (28. 11. 2025) je Dnevnik objavil članek J. P. Damijana z naslovom »Kako preživeti v dobi kitajske prevlade«. V njem najdemo več zelo dobrih predlogov o tem, kaj naj bi v EU razvojno počeli, da ne bomo postali »potrošniški satelit Kitajske«. Današnja politika takšne in podobne predloge praviloma presliši, saj spričo stila upravljanja, ki se ga poslužuje, zanjo niso zanimivi. Pred nejevoljo javnosti zaradi upravljavske neučinkovitosti pa se prednostno varuje z aktivnostmi, kot sta zastraševanje prebivalstva z izmišljenimi zunanjimi grožnjami in s politiko močno okrepljenega oboroževanja, ki naj bi bilo nujno zaradi zunanjih groženj. Drugače in krajše povedano: od naše politike si lahko več obetamo šele potem, ko bo tudi v njej namesto neoliberalne (pohlep, zavajanje, …) prevladala prej omenjena etika kitajske politike, ki zahteva, da se državo upravlja pošteno in učinkovito v korist večine. Ta preobrat v politiki bo zelo zahteven, in če se kot družba ne bomo zanj odločno zavzeli, bo EU v vse večjih težavah.
Andrej Cetinski, Ljubljana
