Pred leti je nekdo na spletni strani vlade RS zapisal: »Kako drugačen, boljši, lepši in bolj prijazen bi bil svet, če bi se vsi otroci učili esperanta!« Da, gre za dvojezičnost v smislu materni jezik in mednarodni jezik esperanto. In gre za drugačno jezikovno politiko, saj je pravo ime za današnjo jezikovno politiko, kulturno jezikovno posilstvo. Skratka, danes velja pravilo večjega in močnejšega, ki velja tako v Sloveniji kot v Evropi in v svetu.
Ta misel o drugačnem svetu je bila zapisana kmalu po prvem begunskem valu zaradi vojn, vendar danes stanje ni boljše, pač pa še slabše. Svet in razmere se spreminjajo hitreje, kot smo pričakovali. Spomnimo se samo vojn, migracij, nacionalizmov, podnebnih sprememb, novih tehnologij (za oboroževanje), transportnih možnosti, komunikacij, umetne inteligence, itd. Selitve ljudi – prisilne ali prostovoljne – so zato postale stalnica. Prav zato lahko samo dodamo: koliko hudih stisk, prisile, ponižanj in nesporazumov bi ljudem, predvsem pa otrokom prihranili, če bi vsi otroci znali esperanto. Predvsem bi se otroci lahko takoj in bolj prijazno povezali z vrstniki ter vključili v novo okolje.
Svet, Evropa in Slovenija so sredi velikih sprememb in lahko usodnih odločitev, ki bodo vplivale na bodočnost – predvsem otrok. Pri tem bo odločilno tudi povezovanje ljudi za mir in sodelovanje ali pa še naprej razdvajanje, hujskanje, izkoriščanje in navidezno reševanje problemov z vojnami. Ob letošnji obletnici Organizacije Združenih narodov in skorajšnji obletnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah moramo spoznati, da sta to dva izmed najpomembnejših temeljev novejše človeške civilizacije. Na tej osnovi moramo iskati pot naprej, in eno osnovnih vprašanj je zaščita maternih jezikov ter enakopravno sporazumevanje. Skratka, pravična jezikovna politika doma in v svetu.
Znotraj teh sprememb Slovenija ni izoliran otok, pač pa je zaradi geografske lege in majhnosti še bolj izpostavljena. V Sloveniji se sedaj vsi otroci, od prvega razreda dalje, prisilno učijo angleško. Torej se slovenski otroci učijo slovensko in angleško, na dvojezičnem področju slovensko, angleško ter italijansko oziroma madžarsko, priseljenski in romski otroci pa materinščino (npr. albanščino, romščino), slovenščino in angleščino. Torej vsaj dva, če ne tri tuje jezike; znanje kateregakoli jezika pa zahteva okrog dva tisoč ur učenja, kar je, mimogrede, enako uram, potrebnim za poklicno izobrazbo. In zakaj morajo vsi otroci (slovenski, albanski, romski, itd.) poznati angloameriško kulturo in jezik? Kakšen izobraževalni – predvsem pa vzgojni cilj – uresničuje država Slovenija, točneje, ministrstvo za vzgojo in izobraževanje RS? Če je odgovor glede materinščine in jezika okolja jasen, je odgovor glede angleščine lahko le ohranjanje imperializma in kolonializma.
In če se vrnemo k stavku o boljšem in bolj prijaznem svetu, se ta z nadaljevanjem imperializma ter kolonializma pač ne more graditi. Torej lahko stojimo in gledamo (a tako nadaljujemo s kolonializmom, diskriminacijo in raznarodovanjem); čakamo, da z bojišča velikih narodov za nadvlado dočakamo novega kolonizatorja (verjetno kitajskega); ali pa zahtevamo od naših ustanov ter strokovnjakov, da nam predstavijo nove, drugačne možnosti. Ministrstvo je že dolga leta, pa tudi lani ob prenovi nacionalnega programa, imelo na mizi drugačne predloge, vendar so ostali (namerno?) zanemarjeni. Eden izmed predlogov je bil preprost: materni jezik-mednarodni jezik-tuji nacionalni jeziki po potrebi ali želji.
Sedaj je že jasno, da bomo morali sami iskati rešitve, ali pa nas bo v iskanje prisililo vse večje število nesporazumov in spopadov oziroma izrednih dogodkov. Ob vseh spremembah doma in v svetu bo treba spremeniti tudi sistem pouka tujih jezikov oziroma jezikovno politiko – in to v korist otrok. Razumevanje in spoštovanje drugih ter drugačnih zahteva najprej enakopravno sporazumevanje. In to spet velja tako za Slovenijo, za Evropo in svet.
Berite, če želite, konvencijo o pravicah otrok, kjer piše o pravici do preživetja, do razvoja sposobnosti, do zaščite pred izkoriščanjem, do sodelovanja in udeležbe v družbi itd. A verjetno vas bo kmalu postalo sram, kot je tudi mene. Razkorak med zapisanim in resničnostjo je namreč sramota za vse nas odrasle. Lahko še naprej brezbrižno molčimo in gledamo ta razkorak? Mar ne gre za mojega, tvojega, naše otroke?
Slovenija bi lahko, glede na vse okoliščine ter izkušnje na tem področju, poiskala nove rešitve v smeri večje človečnosti in enakopravnega sporazumevanja. In za to, bolj prijazno ter enakopravno sporazumevanje, naj vsem otrokom služi esperanto. Naredimo torej Slovenijo ne večjo, pač pa bolj otrokoljubno in mednarodno prepoznavno.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
