Naš minister za finance razlaga, da je to prva vlada, ki se je opogumila, da z novim davkom na premoženje obdavči kapital, s tako pridobljenimi davki pa razbremeni plače zaposlenim. Če bi minister res želel obremeniti kapital, potem bi najprej moral pobrati davek od vseh tistih nepremičninskih mogotcev in podjetnikov, ki bi že po sedanjih davčnih predpisih morali plačevati več davka, pa se temu na različne načine izogibajo (nakupi preko podjetij, dajanje stanovanj v najem preko podjetij ipd), ter povečati NUSZ, ki je pri nas nižji kot v drugih državah. Tisti, ki so lastniki več stanovanj (ne samo dveh oziroma enega »dodatnega«), kupujejo stanovanja, kot naložbe, za dajanje v najem. Ti bodo predvideni davek pokrili z najemninami, kot predvideva zakon. Po nekaterih ocenah ima v Sloveniji 10 odstotkov lastnikov nepremičnin v rokah skoraj 40 odstotkov vrednosti nepremičnin.
Povsem druga kategorija so lastniki enega »dodatnega« stanovanja – to niso podjetniki, ampak zaposleni, ki so z dohodki iz svojega dela prišli do dodatnega stanovanja ali pa so ga podedovali. Ta dodatna nepremičnina je praviloma namenjena oddihu, ne pa dajanju v najem, torej ni kapital.
Vlada z zakonom na premoženje, kot kažejo izhodišča, želi z nenormalno visoko davčno stopnjo obdavčiti premoženje, namenjeno oddihu zaposlenih zato, da iz tako pridobljenih sredstev financira povečanje plač skozi zmanjšano dohodnino. To pomeni, da delodajalcem ne bo treba financirati zvišanja plač zaposlenim – zvišanje bodo financirali tisti, ki živijo od svojega dela, ne od kapitala. To naj bi bil davek na kapital?
Minister je nekoč izjavil, da se on z vsakim lahko dogovori. To v današnjem svetu pomeni, da s tistim, ki ima največ moči. In vidimo, s kom se je dogovoril – gre za davčno reformo po volji kapitala.
Majda Koren, Ljubljana
