Da bi bila nesreča še večja, se je prav v takšnem cestnoprometnem kaosu popolnoma razgalila neučinkovitost javnega potniškega prometa. Ta je kot v posmeh vsem še vedno v takšnem stanju, da je avtomobil tudi v tako slabih razmerah, kot jih trenutno imamo na slovenskih cestah, časovno še vedno konkurenčnejši od vlaka.
Odgovorni za prometno politiko so v zadnjih 15 letih popolnoma odpovedali. Javnost jih lahko vse po vrsti, od ministrov do državnih sekretarjev, od najrazličnejših direktorjev do uradništva, pokliče na odgovornost. Celoten sistem, pristojen za promet, skupaj z okoljskim in prostorskim resorjem, je dejansko delal bolj ali manj samo v smeri, da se ne bi nič zgodilo. Če si boste prebrali, kaj vse se je v osmih letih dogajalo pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja za širitev štajerske vpadnice v Ljubljano, vam bo jasno, o čem govorim. Po drugi strani so se izvajale različne analize, študije in strategije, od katerih družba ni imela prav nobene koristi, ampak samo škodo. Nekateri odgovorni, tudi ministri, področja prometa niso ne obvladali ne razumeli, zato so projekte celo zavirali.
Zastoji na cestah, zlasti na ljubljanskem obroču in vseh štirih vpadnicah, ter s tem gospodarska in okoljska škoda pa so medtem vse večji in se bodo le še povečevali. In jasno je treba brez slepomišenja povedati, da je prihodnost črna in da prihodnjih 20 let ne bo bolje. Ker ležimo na dveh zelo prometnih evropskih koridorjih, bo promet skozi Slovenijo – razen če se bo zgodilo kaj drastičnega, huda gospodarska kriza, pandemija ali kaj podobnega – stalno naraščal, težave pa bodo vsako leto samo večje.
finance.si
