To se je v hipu spremenilo, končalo. Dobila je diagnozo propadanja pljuč. Hitro je dobila kisik, ki je postal njen stalni spremljevalec. Bolezen je zelo hitro napredovala in v zelo kratkem času ni več mogla zapustiti stanovanja. Kisikova jeklenka je postajala vse večja, njeno gibanje pa vse bolj omejeno. Pogosto sem jo obiskovala, rada sem bila v njeni družbi, pogovori so bili prijetni. Domov sem vedno odhajala z grozo v srcu, vedno sem se spraševala, kdo jo od zgoraj tako kaznuje, saj je bila res dober človek. Vsakomur je z veseljem pomagala. Kmalu me je presenetil njen telefonski klic. »Meta, pridi se poslovit, na pogreb ti ni treba priti.«
Bila sem šokirana. Moram priznati, da mi je bilo zelo težko, zato sem k njej odšla polna strahu. Spraševala sem se, če bom dovolj močna, da ji ne bi pokazala svojih (takratnih) pomislekov. Sama sem bila najbolj presenečena, da sem jo sicer zapustila žalostna, a hkrati zelo pomirjena z mislijo, da je imela možnost svoje odločitve, ki se mi je v njenem stanju zdela pravilna. Pogovorila seje s hčerko in se odločila za evtanazijo. Vprašala me je, če bom prišla zraven. Verjetno sem bila sitna in nenaspana od strahu. Zato sem se zelo težko odločila. Nisem je je hotela razočarati in sem privolila.
Ob evtanaziji so bile prisotne hči in še dve prijateljici. Kljub temu, da sem bila tam z vsemi spreminjajočimi se občutki, sem na koncu ostala izredno pomirjena, čeprav žalostna, da je tako mlada oseba neozdravljivo zbolela. Vesela sem bila zanjo. Trpljenja je bilo konec, odšla pa je v družbi ljudi, ki jih je imela najraje.
Ne razumem, zakaj je treba spet na referendum. Kdor je veren ali se z evtanazijo ne strinja, se za kaj takega ne bo odločil, saj mu vera ali nezaupanje ne bosta dovolila take odločitve. Tisti, ki pa trpi in si tega želi, pa naj se odloči sam in naj mu bo ta možnost dana. Nihče se ne more odločiti namesto nekoga drugega.
Štirideset let sem živela v Švici in vem, kakšen je postopek za evtanazijo tam. Osebni zdravnik mora potrditi neozdravljivo diagnozo. Potem se lahko prijavite na evtanazijo, a postopek traja dva do tri mesece. V tem času, ko te namenoma pustijo čakati, pride komisija na štirinajst dni na razgovor in vpraša, če si si mogoče premislil. Ko je postopek odobren, izbereš datum, ko so ob tebi tvoji domači, prijatelji, zdravnik, odvetnik, policist in duhovnik, če ga želiš, in v bistvu dotična oseba z lahkoto umre.
Naj poudarim, nihče drug, ne mož, ne žena, ne otroci ali kdorkoli drug se ne more odločiti namesto vas. Vsak posameznik se mora odločiti sam. Sem stara 85 let in zaenkrat sem še zadovoljna s svojim življenjem. Še vedno lahko sama skrbim za sebe, čeprav sem bolj počasna. Rada delam na vrtu, skrbim za rože, drevesa … Delam keramiko in pišem. Pišem o tem, kako je bilo včasih. Ko vsega tega ne bom več zmogla, ker res nihče ne ve, kaj ga čaka, sem se odločila za evtanazijo v Švici, kjer imam otroka in bom ob tistih, ki so me imeli radi.
Margareta Mlinar, Škofja Loka
