Oglašam se kot državljan, ki odločno nasprotujem takim težnjam, saj sem živel ves čas v tem sistemu in omenjenega totalitarizma nisem občutil. Da smo v času takoj po 2. svetovni vojni živeli slabo v primerjavi z današnjim, je normalno. Tudi je normalno, da smo se morali pobirati kar nekaj časa. Vendar poudarjam, da v času Titovega življenja za večino Jugoslovanov sploh ni bilo tako hudo, kot nam sedaj prikazujejo predvsem desno usmerjeni. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko sedanjih državljanov, če bi narediti anketo, rojenih leta 1965 ali prej, bi označilo čas pod Titom za totalitarnega. Mogoče se motim, pa vendar menim, da so Zver, Tomčeva, Grims in še mnogi potomci domobrancev in se sedaj maščujejo, ker jim sedanja demokracija pač to omogoča. Da Tonin in Zala Tomašič mislita drugače, se ne čudim, sta premlada in indoktrinirana in ne mislita s svojo glavo. Čudim pa se na primer Alenki Puhar, hčerki uglednih partizanskih staršev, da se je miselno preselila k desnim.
Še enkrat, čas pod Titom po letu 1948, ko se je razšel s Stalinom in ki se ga nekoliko bolj spominjam, nikakor ni bil totalitaren in tega nisem nikoli občutil. Čeravno smo bili doma zelo revni, sem se imel lepo. To so bili čisto drugi časi in nepravično jih je primerjati z današnjimi. Seveda pa se je po Titovi smrti marsikaj spremenilo na slabše, predvsem politika. Zato sem leta 1989, ko še slutil nisem o razpadu Jugoslavije, izstopil iz ZKS, saj bi s svojim nadaljnjim članstvom samo soglašal z zgrešeno politiko. Razpada Jugoslavije sem se razveselil zaradi zgrešene Miloševićeve politike, žal pa mi je po Titovi Jugoslaviji, ki bi se lahko razvila v nekaj dobrega in lepega.
V času pred osamosvojitvijo sem zaradi zgrešene jugoslovanske politike doživljal težke trenutke, kar sem občutil kot nekakšno nervozo. Podobno nervozo pa sem občutil v času Janševih vlad, kot neke vrste totalitarizem. Upam, da se ne bo več ponovilo, čeravno ne kaže najbolje.
Milan Januška, Slovenj Gradec
