Tako, denimo, predlog nacionalnega programa VIZ za obdobje 2023–2033 (NPVIZ) med drugim utemelji, da so ocene v osnovni šoli že dolgo neveljavne zaradi odvzema avtonomije učitelju in s tem povezanih pravilniških pritiskov nanj. Povprečna ocena je posledično zlezla čez 4, po drugi strani pa je izkazano doseganje standardov znanja učencev na nacionalnih in mednarodnih raziskavah kolapsiralo. Zaradi nujnega višanja objektivnosti šolskih ocen med drugim predlaga ukrep, po katerem bi učenci pridobili večino ocen iz ocenjevanj pisnih preizkusov.
Če je bil NPVIZ kompas, po katerem naj bi se ravnal tudi ta pravilnik, se je očitno odločevalcem pokvaril. Še vedno se od učitelja, preko palca, absurdno zahteva, da ocenjevanja pisnih preizkusov ne smejo biti v večini. Pravilniška roka je še vedno prisotna celo pri vsebini ocenjevanj. Zato se morajo, denimo, ocenjevanja ustnih odgovorov izvajati brez svinčnika, krede ali računalnika (tudi pri matematiki, kemiji, fiziki …), učitelj pa lahko ocenjuje le tiste standarde, ki jih s pisnimi preizkusi ne more. Táko unikatno poseganje v naše domene spominja na izpraševanja (izraz v aktualnem srednješolskem pravilniku!) v šolah leta 1925, nikakor pa ne na interno maturo ali resne evalvacije znanja. Skratka, gre za uzde, ki jih učiteljem natikata popolno nezaupanje in nespoštovanje ministrstva. V tej luči se zdi še onih 5 % učiteljev po raziskavi Talis, ki menijo, da jih politični odločevalci cenite, pretiranih.
Ni treba biti minister, še šolnik ne, da že v enem paragrafu začutite popoln odvzem učiteljeve naravne pristojnosti. Ne le zato, ker tako načrtno omejevanje načinov, intenzitete in celo vsebine ocenjevanj nima para na svetu. Metanje peska v oči o največji možni avtonomiji pri zaključni oceni, ki bi že 30 let morala biti vkomponirana v vsak pravilnik (tako kot je v srednješolskega), je vsaj smešna, če ne žalostna. Zmanjšanje minimalnega števila ocen ne more biti univerzalna rešitev, če jo zahtevate za vse različne populacije učencev, za različne šole in za zelo različne predmete. Ukinitev birokratske vezave števila ostalih ocenjevanj na število pisnih preizkusov in deregulacija v smeri odgovornosti učitelja bi ocenonorijo vsaj pripeljala pod plašč učiteljeve strokovnosti. Res pa je, da je treba pri tem prakso tudi kdaj slišati, ne le poslušati. Če ste nam vzeli osnovno avtonomijo, tudi za šolo, v kateri »so pomembna le ocenjevanja, ne pa tudi znanje«, ne moremo biti odgovorni. Javnost imamo vso pravico o tem obvestiti. Populizmi, ki jih vsebuje pravilnik, so namreč najboljša pot v še večji razkorak med ocenami in trajnostnim znanjem. So vir nemoči in apatije, ki sta poleg slabega plačila najpogostejši vzrok odhodov učiteljev iz sistema. So vzrok nepotrebne preobremenjenosti med učenci in učitelji in spreminjanja šol v kvizkoteke brez pravega učinka za ene in druge.
Učitelji smo utihnili in s tem očitno pokleknili pod težo nesmiselnih administrativnih paragrafov, z njo pa kleca tudi slovenska šola. Če ste nanjo navzlic večletni praksi učitelja in ravnatelja pozabili, naj parafraziram aktualne besede legendarnega matematika dr. Franceta Križaniča izpred pol stoletja: »Šola, ki kleči, je sramota. Sramota zase in za tistega, pred katerim kleči.«
Marko Špolad, prof. mat., Ljubljana
p.s.: Stališča avtorja se ne ujemajo nujno s stališči organizacije, v kateri je zaposlen
