Prvič, nasprotniki zakona iz zdravniških vrst se sklicujejo na Hipokratovo prisego, s katero se zdravnik obveže, da bo dosledno branil etične standarde svojega poklica, kar praktično pomeni, da zdravnik zdravi in podaljšuje bolnikovo življenje, ne pa obratno. Podaljševanje življenja neozdravljivemu in skrajno trpečemu bolniku pa res ne more biti etični standard zdravniškega poklica, kvečjemu laboratorijski primer za »praktično vadbo« in preverjanje lastne strokovnosti in morda celo kanček sadistične nagnjenosti. Sploh pa je nenavadno sklicevanje sodobne medicine na antičnega zdravnika, ki je živel okoli leta 460 pred našim štetjem. Hipokratova prisega ni nespremenljiva resnica, zato je bila že večkrat posodobljena, zadnjikrat leta 1948 (Ženevska deklaracija, Zaobljuba sodobnega zdravnika). Tudi ta poudarja zdravnikov human odnos do bolnikov, toda brezupno podaljševanje življenja trpečega in neozdravljivo bolnega starostnika je vse prej kot humano. Predvsem pa me noben – ne starodobni ne novodobni – Hipokrat nič ne zanima, če neznosno trpim in bi rad čimprej »odšel«.
Drugič, prostovoljnemu končanju življenja nasprotuje tudi RKC (Cerkev), ker je menda to v nasprotju z »Gospodom«, ki nas je ustvaril takšne, kot smo, in on že ve, kdaj nam bo dovoljeno zapustiti ta svet po naravni poti. Nekateri se sklicujejo na peto božjo zapoved, ki pravi »ne ubijaj«, a hkrati je stara zaveza svetega pisma antologija ubijanja. V imenu Gospoda verni fanatiki pobijajo cela ljudstva. Še najhujši so ideološki kričači, ki nimajo pojma o bolečini. Včasih se zazdi, da jih poganja celo nekaj sadizma. Drugače ni mogoče pojasniti zavzemanja za trpljenje sočloveka. O »argumentih« proti pomoči trpečemu, ki želi oditi tja, kjer ni bolečine, je škoda vsake besede, ker razumnih argumentov ni. Verniki pa naj živijo in trpijo, kakor jim je ukazal Gospod …
In tretjič, zdravniki, ki nasprotujejo svoji pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zaradi neznosnih bolečin, se sklicujejo na to, da je naloga zdravnika zdravljenje, ne pa pomoč pri umiranju. Načelno imajo seveda prav, a bolj ideološkega ugovora ne bi mogli najti. Hkrati zatrjujejo, da je sodobna medicina toliko napredovala, da nikomur ni treba več trpeti zaradi bolečin. Oznanjajo, da je sodobno protibolečinsko zdravljenje (lajšanje bolečin) tako uspešno, da nikomur zaradi neznosnih bolečine ni treba iskati pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Iz lastne izkušnje in neštetih primerov, ki jih poznam, ne verjamem v uspešno protibolečinsko zdravljenje. Zadržal se bom na lastnem primeru, čeprav mojih bolečin (še) ni mogoče šteti za neznosne.
Diagnoza: artroza kolena (izginevanje obrabljenega hrustanca). Bolečine so tolikšne, da onemogočajo vsakodnevno gibanje, ki je potrebno za ohranjanje in normalno delovanje drugih organskih sistemov. Mnenje zdravnika: pacient zaradi starosti ni predviden za operacijo. Dejstva: preostane torej protibolečinsko zdravljenje (lajšanje bolečin). Začetek ni obetaven. Vbrizganje hialuronske kisline, ki je menda sodobnejša metoda za te težave, bolečin ne zmanjša. Naslednja protibolečinska blokada kolena (injekcija anestetika in protivnetnega zdravila) za silo pomaga en mesec. Med prvo in drugo blokado mora preteči najmanj šest mesecev, kar pomeni pet mesecev bolečin. Tudi druga blokada ne učinkuje. Blokade, tudi če so učinkovite, niso dolgoročne rešitve. Prognoza: dosmrtne bolečine, čeprav zdravniki v bitki proti omenjenemu zakonu trdijo, da je sodobno protibolečinsko zdravljenje uspešno in nikomur ni treba trpeti bolečin. Pa ne da zdravniki lažejo? Z bolečinami v križu, ki že postajajo neznosne, sva z ortopedom hitro opravila. »Ja, gospod, star ste že in takrat se začnejo težave,« je strokovno ocenil zdravnik. O sodobni medicini, ki uspešno lajša bolečine, ni rekel nič. Razumel sem, da ni vse res, kar zdravniki obljubljajo v boju proti referendumu.
Kakorkoli že, zakon je padel, demokracija deluje, večni kričač pa se širokousti, da so se Slovenci (!) odločili za »življenje«. Ja, posplošuje in laže. V resnici se je le nekaj glasovalcev preveč odločilo za »trpeče življenje« nekaj svojih sodržavljanov. Čestitam za zmago. Zahvala tudi ideološkim kričačem, ki so laži in svojo ideologijo uspeli vsiliti glasovalcem.
Silvo Kristan, Podkoren
