To je trditev, ki prihaja iz ust človeka, ki je več kot trideset let svojega delovnega življenja preživel v središču državnega sistema – kot poslanec, predsednik državnega zbora, evropski poslanec, predsednik vlade in predsednik republike. Država je bila njegovo delovno okolje, vir njegovega dohodka, statusa in vpliva.
Pahor je bil vse od poznih osemdesetih na državnih jaslih, kot radi rečemo v javnosti. Njegovo ime je sinonim za profesionalnega politika – človeka, ki ni nikoli izkusil negotovosti trga dela, podjetniških tveganj ali prekarnosti, temveč je deloval v okolju, kjer plačo zagotavlja proračun in kjer je odgovornost razpršena med institucije. V tem kontekstu je trditev, da mu država nič ne daje, skoraj groteskna.
Seveda ima vsak državljan pravico do mnenja – tudi nekdanji predsednik. A v primeru Boruta Pahorja ta izjava presega osebni občutek in postane simbol širšega nesporazuma, ki že dolgo razkraja odnos Slovencev do države.
Država ni neoseben stroj, ki »daje« ali »ne daje«. Je skupnost, ki temelji na vzajemnosti. Posameznik vanjo prispeva prek dela, davkov, spoštovanja zakonov in družbene odgovornosti; v zameno pa dobi varnost, javne storitve, izobraževanje, zdravstvo in pravno zaščito. To razmerje je srčika socialne države, kot jo določa 2. člen ustave Republike Slovenije.
Ko človek, ki je bil vse življenje prejemnik javnih sredstev, reče, da mu država »ni dala nič«, to pomeni zanikanje samega temelja socialne pogodbe. Od kod so prihajala njegova sredstva? Iz istih proračunskih virov, v katere vplačujejo vsi, ki danes morda res občutijo, da jim država ne pomaga dovolj. Če bi kdo moral razumeti, kako deluje država – z vsemi njenimi napakami in omejitvami – je to nekdanji predsednik republike. Njegova izjava zato ni le cinična, temveč tudi žaljiva do tistih, ki vsak dan plačujejo visoke davke, se borijo z birokracijo in kljub temu še vedno verjamejo, da ima skupnost smisel.
Morda Pahorjeva izjava odraža utrujenost človeka, ki se po letih v politiki skuša distancirati od sistema, v katerem je odigral glavno vlogo. Morda želi povedati, da se kot posameznik ne počuti več dolžnega služiti državi, ker meni, da ta ni več vredna zaupanja. A težava nastane, ko osebni občutek razočaranja dobi obliko absolutne resnice.
Kajti če država »nič ne daje«, potem tudi zdravnik, učitelj, policist, sodnik in vojak »nič ne dajejo«. In če »država nima pravice pričakovati nič«, potem odpade vsaka dolžnost – od plačila davkov do spoštovanja zakonov. Takšno razmišljanje vodi v razkroj skupnosti, v katero je Pahor sam tolikokrat pozival k zmernosti, dialogu in strpnosti. Paradoksalno je, da prav Pahor, ki je v času svojega predsednikovanja gradil imidž spravljivega državnika, zdaj z isto lahkotnostjo spodkopava idejo države kot skupnega projekta. Morda nehote, a z močno simbolno težo.
Pahorjeva izjava seveda ni le osebni zdrs. Je tudi simptom širšega trenda razočaranja nad politiko in institucijami. Slovenci pogosto dojemamo državo kot »nekaj drugega« – kot aparat, ki deluje proti nam. Pahorjeva beseda ima težo prav zato, ker potrjuje to občutje. A če celo tisti, ki so državo soustvarjali, v njej več ne vidijo smisla, potem problem ni več le v sistemu, ampak tudi v ljudeh, ki so ga vodili.
Ko človek, ki je od države prejel vse – izobrazbo, kariero, varnost in ugled – izjavi, da mu ni dala ničesar, to pove več o njem kot o državi.
Polona Jamnik, Bled
