Neumnost, ki se jo lahko spomnijo samo posvečeni! Težko je drugače izraziti misel. No, danes »vidno napredujemo« v razmišljanju! Sedaj so petarde zamenjale topovske granate. Naj malo poka, ko pa je tako veselo in »luštno.« Pa še zaslužit se da kaj. In da se postati tudi obrambni minister ter celo evropski poslanec. Ampak vseeno bi vas rad vprašal: »Ali se kdo spomni, kdo je takrat kreiral politiko države? Kdo je bil zunanji minister? (dr. Miroslav Cerar) Ali pa minister za obrambo? (Karl Viktor Erjavec) Ali pa morda notranji minister? (Boštjan Poklukar)« Ne gre? Pa še imena nekaterih državnih sekretarjev: mag. Dobran Božič, dr. Klemen Grošelj, dr. Damir Črnčec itd.
Lahka vprašanja, težki odgovori. A vendar je skupno vsem, da so se in se še prilagajajo vsakokratni oblasti in željam drugih ter ne samostojnemu treznemu razmisleku in potrebam življenja oz. državljanov. Skratka neke vrste politični aparatčiki.
Vsekakor je »krivica« do ostalih, da ne navedem vseh odgovornih še v parlamentu in drugje, ter izberem le nekaj naključnih – ali pač tudi ne, imen. Ampak to ni ta trenutek namen in ni pomembno. Poudariti želim le neverjetno lahkotnost in nesposobnost sistemskega razmisleka, pomanjkanje poguma in znanja ter seveda nespoštovanja volje ljudi. Pri tem ne mislim na neke ulične horde pred sodišči, mislim na ljudi, ki imajo ob vsakokratnih volitvah določena pozitivna pričakovanja in zaupanje. Oboje pa se v praksi, potem, ko izvoljeni pridejo na oblast, izjalovi v razočaranje.
Več ali manj se iste in enake osebe »vrtijo« v politiki, ali pa imajo nanjo velik vpliv s svojimi mnenji, stališči, izjavami. Nekateri bi morda radi tudi zakrili kakšno svoje ravnanje ter odločitve, ki niso bile vedno ravno pozitivne. Skratka, mnogi so zaradi svojega dokazanega ravnanja in prilagajanja »za odpis in politično smetišče.«
In tu bi vseeno rad opozoril na medijske »ljubljenčke,« ki jih številni mediji in uredniki pogosto kažejo v pozitivni luči, čeprav so bile mnoge njihove odločitve izrazito negativne. Korak za korakom so ti »ljubljenčki« postali nepogrešljivi na TV oddajah, pri izražanju »strokovnih« stališč, ki so bila v življenju in praksi spoznana za absolutno negativna. In morda še to, da je mnogim v interesu, da se pozabijo povezave med konkretnim imenom in priimkom ter sistemsko nedržavotvorno in neodgovorno odločitvijo, ki so jo velikokrat sprejeli. No, vse seveda z namenom, da se ponovno povzpnejo na vrh, ali pa da se, kot rečeno, pozabijo napačna ravnanja.
In tako se leta in leta ne pramaknemo nikamor. Tudi v opisanem primeru petard. To, da je kar veliko poškodovanih, mnoge ne zanima. No, če sta slučajno »poškodovana« še pravni red in zdrava kmečka pamet, »nič hudega.« Shod pred sodiščem v Celju je »legalna« petarda, ki lahko preraste v nezakonito granato. Malo pazljivosti države ne bi škodilo. Samo brez podcenjevanja države in ljudi. Prave petarde pa bi morali resnično že zdavnaj prepovedati in onemogočiti njihovo škodljivo uporabo. Ne samo okoli novega leta. Sicer postane vse skupaj res farsa.
Miloš Šonc, Grosuplje
