Zato bom skušal na osnovi mojih dolgoletnih izkušenj na razumljiv način razložiti, da ne moremo tako nonšalantno spreminjati vrstnega reda čakajočih bolnikov bodisi na diagnostične postopke bodisi terapevtske posege. Je pa dejstvo, da izvajalci zdravstvene dejavnosti dovolj zgodaj obveščajo naročene bolnike in če se ti vedejo odgovorno do sebe in drugih, potem pridejo na določen poseg takrat, ko so naročeni, mnogi se pa niti ne odzovejo in brez opravičila ne pridejo. Že sedaj pa lahko povem moje osebno mnenje, da bi to lahko na neki način sankcionirali, kar pa ne sodi v ta prispevek.
Treba je ponovno in znova ponavljati, da so čakalne vrste žal nujna posledica organizacije dela na vseh ravneh od primarne do terciarne ravni zdravstvenega varstva in predvsem povečanja potreb po vseh mogočih zdravstvenih storitvah, in ravno zaradi teh razlogov moramo izvajati tako imenovano triažo ali razvrščanje po stopnjah nujnosti. Ampak tudi če to izvajamo še tako strokovno in skrbno, se pri taki množici lahko zgodijo napake ali napačne presoje, ali pa bolezen nenadoma preide v stanje višje stopnje nujnosti, ki je ni mogoče predvideti. Nemalokrat sem bil deležen očitkov, češ, če bi prej naredili to ali ono, bi se morda stvar drugače končala. Morda res, ampak samo morda. Ni pa to kar tako preprosto trditi. Kako je že tisti pregovor, da je po bitki lahko biti general?
Naj za primer navedem kamne v žolčniku. V mnogih primerih so ti le naključno ugotovljeni šele pri kakem sistematskem pregledu ali pa jih odkrijemo pri simptomih. In ko se ti pojavijo, je včasih stanje urgentno in je potrebno takojšnje zdravljenje, včasih pa tudi ne in se lahko malo počaka, da se simptomi umirijo. In to mora ugotoviti stroka in ne kdorkoli. Enako velja še za mnoge druge bolezni in bolezenska stanja.
Razvrščanje bolnikov v stopnje nujno, zelo hitro, hitro in redno so strokovno precej vprašljive, ker kot sem omenil v prejšnjem primeru, se iz nenujnega stanja hitro spremeni v nujno. Sicer je prav, da smo uvedli te stopnje, a te morajo biti, razen stopnje nujno, utemeljene s strokovnimi in ne populističnimi argumenti in morajo biti zgolj orientacijske. Ne moremo enačiti operativnega odstranjevanja žolčnika z zdravljenjem srčnega infarkta ali možganske kapi.
Zdravniki na primarni ravni lahko le delno vplivajo na dolgost čakalnih vrst, saj so pogosto poleg medicinskih indikacij soočeni tudi z grožnjami pacientov in svojcev ter ravnajo tako, kot pač ravnajo. Mnogi zato prosijo za drugo mnenje, kar je edino prav in smo jim bili tisti na višji ravni zdravstvene oskrbe vedno pripravljeni pomagati, če so to le želeli, pa tudi sami pacienti samoiniciativno poiščejo drugo mnenje.
Pred dobrimi dvajsetimi leti sem takratnemu vodstvu ZZZS in ministrstva za zdravje predlagal nekatere organizacijske spremembe pri vodenju čakalnih vrst za operacije srca in s podatki dokazal, da je mogoče delati tudi drugače in bolje. Takrat so bile čakalne dobe za operacije srca tudi več kot dve leti. In ker me je to zelo motilo, sem se lotil analize o tem, kakšna je usoda teh bolnikov, ki so čakali. Prišel sem do zanimivih ugotovitev in predlagal odgovornim nekatere zelo enostavne rešitve. Čeprav so se vsi načeloma strinjali z mojimi predlogi, se je zataknilo pri izvedbi, čeprav nisem predlagal nič neizvedljivega in revolucionarnega. Lahko bi te predloge danes ponovil, ker so bili dobri, a dvomim, da bi se kdo odzval. Jih bom pa ponovil mogoče ob kaki drugi priliki. In tu zdravstvena politika lahko odločilno pomaga, ne more pa diktirati zdravnikom, kako naj ravnajo, da bo vodenje čakalnih vrst pravilno. Kot sem omenil, pa to zahteva nekatere organizacijske spremembe na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti.
Marjan Fortuna, Kranj
