Glede pravičnosti pri čakalnih vrstah v zdravstvu smo posebej občutljivi, saj gre za zdravje. Vsaj tako mislimo. Če bi nam zares šlo za zdravje, bi bolj skrbeli zanj in čakalnih vrst sploh ne bi bilo. Pravičnost pri čakalnih vrstah predvsem pomeni, da v isti čakalni vrsti ne bi smeli biti tisti, ki so si sami z zlorabo hrane, pijače, alkohola ali tobaka povzročili bolezen, in tisti, ki skrbijo za svoje zdravje, a so zaradi genov ali drugih zunanjih okoliščin zboleli. Znotraj čakalne vrste kot pravičnost razumemo vrstni red vpisa. Vsako preskakovanje je nedopusten privilegij, zloraba položaja, ki meji na kaznivo dejanje. Kaj pa, če kdo iz čakalne vrste izpade (odpove, umre, zboli, ozdravi, pozabi …)? Ostre debate v politiki potekajo o tem, ali je bolj pravično, da se vsi v čakalni vrsti prestavijo za eno mesto naprej ali pa da zadnji v vrsti zavzame izpraznjeno mesto. To je sistem, ki ga je uvedla aktualna vlada in je deležen moraliziranja o krivičnosti.
Pustimo ob strani, da je zdravstvenim delavcem lažje poklicati enega (zadnjega) in mu ponuditi prost termin, kot pa poklicati ali celo pisati stotim ali tisočim, da bi z vsakim uskladili nov termin. Morda je treba prepogosto tudi prilagajati tehnične elemente obravnave. Pustimo ob strani tudi, da so mnogi določenemu terminu prilagodili vse druge aktivnosti in da je usklajevanje naporno, dolgotrajno delo. Tisto, kar me zanima, je, ali je preskok cele vrste moralno sprejemljiv.
Pri pravičnosti v konkretnem primeru sta pomembni dve načeli: načelo enakosti in načelo predvidljivosti. V spontanih čakalnih vrstah, ki nastajajo denimo pred blagajnami, uradniškimi okenci in podobno, je preskakovanje nemoralno, saj se kršita obe načeli: preskakovalec je v neenakem položaju, predvidljivost, kdaj bo kdo prišel na vrsto, pa je porušena. Zato velja, da če kdo odstopi svoje mesto, se cela vrsta premakne za eno mesto.
V zdravstvu ne nastajajo spontane čakalne vrste, ampak so te administrativno določene. V njih, še posebej če so dolge in so v njih težji bolniki, pogosto prihaja do odpovedi termina. Možni sta le dve rešitvi: ali se cela vrsta prestavi za en termin ali se izpraznjeni termin dodeli zadnjemu v vrsti.
V prvem primeru, če nekdo čaka dalj časa, se mu zdravstveno stanje v ničemer ne bo izboljšalo, če bo pregledan nekaj ur ali en dan prej. Zadnjemu, ki bi čakal npr. eno leto, pa bi to pomembno, morda celo usodno vplivalo na potek bolezni. Torej, na eni strani imamo nič škode pri čakajočih in na drugi veliko korist za posameznika. Tudi načelo predvidljivosti je pri tem spoštovano, saj dogovorjenega termina nihče ne spreminja. Tako je tovrstno preskakovanje moralno bolj sprejemljivo in etično bolj odgovorno kot premik vseh v čakalni vrsti za nekaj ur ali dan.
Enačenje čakalnih vrst v zdravstvu s tradicionalnimi čakalnimi vrstami ni zgolj posledica nevoščljivosti, je pa prvovrstna zloraba s političnim motivom spodbujanja odpora proti vsem ukrepom aktualne vlade, ne glede na to, kako racionalni in moralno sprejemljivi so ti ukrepi.
Ivan Soče, Maribor
