V oddaji 24ur 1. 4. 2025 pa je ministrica na gradbišču Potniškega centra Ljubljana izjavila, da je postajno poslopje spomeniško zavarovano samo v svojem centralnem delu, dva prizidka, ki sta predvidena za rušenje, pa ne. Očitno gre za nesporazum – postajni objekt dolžine cca 70 m in širine cca 14 m (obstoječi objekt) je zaščiten v celoti in ne samo srednji del. Kaj torej dopušča na novo načrtovana ureditev postaje v lokacijski preveritvi (LP) za del območja zazidalnega načrta za območje Potniškega centra Ljubljana in posledično za projekt za gradbeno dovoljenje? Ilustracija postajnega poslopja iz leta 1849, ko je bilo to zgrajeno, potrjuje, da ne gre za poslopje s prizidki.
Ministrica je ponovno potrdila, da bo tovorni promet speljan po obvoznici, kakor sedaj poteka obvoznica za cestni promet. S tem pa je nastala tudi obligacija, da se v tem trenutku prepreči nadaljnja škoda, ki nastaja, ker dela na Ljubljanskem železniškem vozlišču (LŽV) in na Potniškem centru Ljubljana (PCL) potekajo brez državnega prostorskega načrta (DPN). Z gradnjo mostu preko tirov odpade seveda potek potniškega prometa nad terenom, na katerega pa se lahko v bodoče nadomesti komercialni program in restavracije, tako da investicija 265 mio evrov, čeprav nepotrebna, ni zaman. Ostane pa seveda možnost poglobitve železnice, ki jo obljublja MOL. Širitev nadvoza nad Dunajsko cesto pa je žal zgrešena investicija.
Postajno poslopje Ljubljanske železniške postaje je dvonadstropna palača, zgrajena v bidermajerskem slogu leta 1849. Je druga najstarejša železniška postaja v Evropi v prvotni funkciji, ki jo je imela ob otvoritvi Južne železnice, s povezavo Dunaja s Trstom. (Najstarejša železniška postaja v Evropi z ohranjeno prvotno funkcijo, zgrajena le štiri leta pred ljubljansko, je v Leipzigu). Ohranitev železniške postaje ni samo stvar oblasti v naši prestolnici (žal brez sodelovanja javnosti v procesu odločevanja, kot to zahteva Aarhuška konvencija). Pomembna je tudi v evropskem merilu.
Zgradba postajnega poslopja je kulturni spomenik. Sanacijo zgradbe in ureditev notranje opreme je zasnoval in izvedel Atelje Marko Mušič po zmagi na dvostopenjskem anonimnem arhitekturno/urbanističnem natečaju. Stroški prve etape obnove (1987–89) so znašali 9,1 milijarde jugoslovanskih dinarjev (današnjih 24 milijonov evrov) za delo specializiranih obrtnikov. Kvaliteta njihove izvedbe bi bila danes težko izvedljiva, če ne nemogoča. Stroški druge etape obnove niso znani. To je velika vsota denarja, ki ga je plačala predhodnica Slovenskih železnic in ljubljanske občine z davkoplačevalskimi sredstvi. Za razumevanje višine stroškov obnove postajnega poslopja: po projektu Marka Mušiča v letih 1987–1996 v današnji valuti so ti primerljivi s polovico stroškov prenove kopališča Ilirija. In zakaj ni ovrednotena tudi njena notranja oprema, ki jo je zasnoval arhitekt Marko Mušič v sodelovanju s prof.dr. Nacetom Šumijem (1924–2006), umetnostnim zgodovinarjem, očetom slovenskega konzervatorstva? Na vprašanje lahko odgovori le Zavod za varstvo kulturne dediščine Ljubljana (ZVKDS), ki svojega dela ni opravil.
Leta 2020 smo v medijih zasledili, da so svetniki MOL sprejeli sklep, da se postajno poslopje, last države, preuredi v hotel. Arhitekt Mušič je pred nedavnim prejel sporočilo, ministrstva za infrastrukturo, da se bo notranja oprema postajnega poslopja rušila junija letos. Razlog ni bil naveden. Pa tudi če bi se zgradba preuredila v hotel, odstranitev notranje opreme v pritličju, za katero sta predhodnik Slovenskih železnic in pa mestna občina prispevali davkoplačevalska sredstva, ni opravičljiva. Ekskluzivna ureditev pritličja bi se lahko vključila v sedanjo obnovo PCL.
Kot napoveduje ministrica Bratušek, bo Ljubljana spet potrebovala postajno poslopje, povezano s platformo na terenu, od koder bodo dostopni peroni za potniški promet v podzemni etaži. Obvoznica za tovorni promet bo potekala po jugovzhodni strani mesta, saj po izjavi takratnega podžupana arhitekta Koželja severozahodna obvoznica ne pride več v poštev zaradi goste naseljenosti. Na obvoznico za tovorni promet pa bi se lahko priključila Dolenjska železnica in Botaničnemu vrtu bi se vrnilo nekdaj odvzeto zemljišče.
Trenutno pa je problem, kako vključiti vsebino postajnega poslopja z deli, ki potekajo na PCL. Investitorja in projektantov to ne zanima, čeprav je to v javnem interesu. Predlagam javni arhitekturni natečaj, ki bi v kratkem podal možne alternativne rešitve za ohranitev naše železniške postaje, ponos našega mesta, ki smo jo potrebovali 176 let, jo potrebujemo danes in jo bomo potrebovali ob realizaciji prenove, ki jo napoveduje ministrica Bratušek v prihodnosti.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
