Učitelji pod pritiskom programov, ki so narejeni za e-redovalnice, delajo napako pri zaključevanju ocen. Ti programi imajo namreč pogosto vgrajen izračun povprečja, vpogled v to pa imajo tudi starši in učenci. Ko učitelj vpiše 3, 2, 3, program izračuna, da je to ocena 3, pri čemer program ne ve, kateri standardi znanja so bili doseženi. Zaključna ocena preverja standard znanja z vmesnimi cilji. In ni nujno, da bo učitelj na podlagi ocen 3, 2, 3 zaključil tri, lahko bo dve. Včasih nismo imeli pravilnika. Če sem ocenila, da otrok enega standarda znanja ni dosegel, sem mu lahko dala popravni izpit, če je imel med sicer samimi peticami eno samo enico. Nedopustno se je bilo pogovarjati o povprečju. Otroke je treba usposobiti, da dosežejo vrh, cilj, v skladu s svojimi zmožnostmi. Danes pa jih neizogibno spravljamo v neizmerno stisko s temi presnetimi ocenami.
Strašansko si želim, da bi ukinili predpisani sistem ocenjevanja, vrgli pravilnik v smeti, učitelj pa bi lahko imel 25 ocen ali pa eno. Ko jo zapiše v redovalnico, pa mora točno vedeti, kaj ta ocena pomeni skladno z učnim načrtom, ne z učbenikom, pričakovanji staršev in agresijo kogar koli že iz javnosti. Znati mora utemeljiti po standardih, kaj je ta otrok dosegel in česa ni. Se pa sprašujem, ali so učitelji danes tega še zmožni.
Včasih so imeli otroci pet predmetov, sicer res štiri ocenjevalna obdobja, danes pa otroci pridobijo 14 zaključnih ocen. Pri vsakem od teh predmetov morajo pridobiti od tri do šest ocen. Pa zmnožite.
Delo
