In je, pa ne prvič, na vljuden način opozoril, da je »treba zgodovino jemati takšno, kot je, in je zelo narobe, če se zgodovino ocenjuje skozi prizmo, kdo je na pravi strani zgodovine, oziroma če je zgodovina samo tisto, kar razlaga tisti, ki misli, da je na pravi strani zgodovine«. Čeprav dr. Čas ne omenja direktno, kdo je tisti, ki vztrajno spreminjajo in (raz)vrednotijo to obdobje, ni dvoma, da gre za člane SDS, NSi in asistenco posameznikov RKC. V omenjenem zapisu dr. Čas omeni, da je »srbski predsednik Slobodan Milošević 5. decembra podprl gospodarsko blokado zoper Slovenijo in prekinitev gospodarskih, kulturnih in političnih stikov s SR Slovenijo«.
Glede na to, da sem v tem času bil direktor Tovarne obutve s 420 zaposlenimi in so nas srbski ukrepi močno udarili, bi na primeru te tovarne prikazal, s kakšnimi hudimi problemi smo se gospodarstveniki borili, ker je to obdobje praktično malo ali sploh ni znano širši slovenski javnosti. Mogoče bo to spodbuda, da se oglasijo vodilni delavci iz tega obdobja in osvetlijo dogajanja. Za nepoučene je naša tovarna imela 420 zaposlenih, izvažala je cca 67 % fizične proizvodnje na vse celine, razen Avstralije, iz katere smo uvažali kengurujevo usnje za proizvodnjo kopačk za bejzbol, ki smo jih izvažali v ZDA. Naj omenim še nekaj slovenskih obutvenih tovarn – Planika, Peko, Ciciban, Alpina, MB tovarna čevljev, Čevljarstvo Zagorje, Planina Črnomelj, in vse so klavrno končale po osamosvojitvi. Dnevna proizvodnja vseh teh tovarn je bila cca 25.000 parov čevljev.
V času, ko je prišlo do Miloševićeve prepovedi, smo imeli tri velike posle s Srbijo, in sicer za srbsko železnico, specialne enote zvezne milice (policije) in izvoz v ZSSR, ki je šel prek Centrotekstila Beograd. Nabavni direktor srbskih železnic, s katerim sva bila dobra prijatelja, po rodu je bil tudi iz Črne gore, tako kot jaz, mi je rekel, da ne sme, ne glede na pogodbe, vzeti niti enega para čevljev, sicer bo ob položaj in službo. Našel sem neko manjšo obrtno zadrugo iz Vojvodine, ki je bila »proizvajalec«, mi pa smo bili »podizvajalci«, smo samo na škatle nalepili njihove nalepke, tako da nas ni bilo nikjer. Plačilo za opravljeno delo smo opravili tripartitno v Vojvodini in istočasno izmenjali virmane (plačilna listina v tistem času), da ja ne bi prišlo do kakšnih težav s plačili. Seveda smo zadrugi, prek katere smo speljali posel, plačevali 5 % od vsake pošiljke in je zaslužila samo zato, ker je posodila ime in spisala virman za plačilo. To je trajalo približno eno leto oziroma ko sem zapustil tovarno. Centrotekstil je bil glavni izvoznik za ZSSR, takrat je vsa bivša država tja letno izvažala 18 milijonov parov čevljev. Mi smo jih izvažali cca 130.000 parov. Takrat smo imeli odprtih oziroma neplačanih cca 140.000 klirinških dolarjev. Novih naročil ni bilo. V Centrotekstilu so bili zaposleni tudi moji črnogorski rojaki, ki so mi pomagali, da smo uspeli dobiti cca 70.000 dolarjev in sicer prek neke družbe v Bolgariji. Seveda smo za to uslugo plačali 10 %. Naročil več ni bilo. Ostalo je neplačanih cca 70.000 dolarjev, ki so potem bili prijavljeni v sukcesijski postopek. Ni mi znano, da bi ta denar Slovenija dobila. Tretji posel, ki je bil povezan s Srbijo, je bil s posebno enoto milice, ki je bila v sestavi ministrstva za notranje zadeve, ki je imela sedež v Beogradu in v glavnem so, razen nekaterih funkcionarjev, uradniki bili Srbi. Ravno takrat smo, in sicer za potrebe te enote, razvili poseben tip čevljev, ki je na zagrebškem velesejmu dobil nagrado, ker je ta čevelj zdržal v vodi 17 ur, ne da bi prepustil vodo. Omenjam ta zvezni organ, ker ni hotel plačati za že dobavljeno blago. Na intervencijo nekega slovenskega funkcionarja v Beogradu so le plačali, druge že pogodbeno dogovorjene dobave so odpovedali.
V takih pogojih je bilo težko iskati nove kupce in vzdrževati proizvodni proces. Vseeno nam je uspelo od Adidasa, za katerega smo izdelali 1000 parov kopačk dnevno, dobiti nova dodatna naročila, pa tudi od nizozemskega partnerja in sekretariata za notranje zadeve Hrvaške. To je trajalo celo naslednje leto, ko so se pojavili novokomponirani osamosvojitveni politiki in njihovi kadri, ki so začeli načrtno podirati številna vodstva podjetij in cele tovarne po Sloveniji. Zaradi hudih pritiskov sem se bil prisiljen umakniti z mesta direktorja, po mojem odhodu je tovarna šla dvakrat v prisilno poravnavo in jim jo je uspelo poslati v stečaj. Ta dogajanja so za neki drugi zapis. Mogoče sta ta zapis in zapis dr. Časa spodbudila, da se nekdo iz Inštituta novejše zgodovine loti raziskave o razlogih propada številnih podjetij po osamosvojitvi Slovenije. Številni primeri lesnih tovarn, obutvenih in tekstilnih, zgovorno kažejo, kaj se nam je dogajalo. To je zanesljivo velika črna pika poosamosvojitvene Slovenije, ki jo je treba raziskati.
Remzo Skenderović, Ljubljana