Smo ljudje. Ne veliko pametnejši od opic ali ostalih živih bitij, ki nas opazujejo in se čudijo naši prevzetnosti. Katero bitje na našem planetu deluje bolj uničujoče, bolj neusmiljeno in sebično? Če pogledamo našo zgodovino, se moramo zgroziti nad nasiljem, s katerim že dolgo poskušamo urediti svet. Koliko nepotrebnih, okrutnih in nesmiselnih načinov za orden zmage! Kaj pa je sploh zmaga in kako naj definiramo pogum in junaštvo?
Vojaki, ki so se borili iz prsa v prsa, so stvar daljne preteklosti, že tako daljne, da je morda izmišljena. Danes se vojaki bojujejo izza računalnikov, prek dronov in umetne inteligence, v kolikor niso ravno na počitnicah na morju. Umirajo pa cilji – točke na zemljevidu, pogosto civilni objekti, kjer so ženske in otroci. Njihove kosti, kri in ugasle oči vidimo mi, publika v dnevnih sobah, sprva zgroženi, čez čas pa neobčutljivi, saj je teh dražljajev preveč in so rezultati »mirovnih pogajanj« predvidljivo neuspešni. Torej, čemu služijo te nedolžne žrtve? Da nas naučijo strahu in veselja nad dejstvom, da tista točka na zemljevidu nismo mi! Vojaki pa, tako kot policisti iz globalnih filmov, so vedno bolj skriti za zaščitno opremo – brez obrazov in pogledov so bolj podobni risanim likom kot resničnim ljudem. Koga branijo? Edino, izprijeno ideologijo denarja.
Zgodovino je treba spisati na novo. Resnični junaki teh krvavih dogodkov so večinoma ženske – mlada posiljena dekleta ter neverjetne matere, ki so v nemogočih pogojih preživele svoje otroke, brez hrane, zaščite in sredstev; to so tudi vojaki, ki so odložili orožje in so bili za to ustreljeni od svojih soborcev.
Zato žene svojih mož in matere sinov in hčera, premislite, preden še same prilijete olje na ogenj sovraštva. Pomislite na to, da laž, če jo dovolj dolgo ponavljaš, lahko postane imaginarna resnica, medtem pa čista resnica nikoli ne postane laž.
Mimi Šegina, Domžale