V boju za pravice umirajočih smo se zravsali do krvi, razčlovečili nasprotnika in prebunkali še našo skupno temeljno vrednoto: človečnost.
Kdo pa je glavni zmagovalec obstreljevanja z besednimi puščicami in zamahovanja sem in tja z navidezno sekiro? Brez oklevanja lahko rečem, da gotovo ne Slovenija, ki je po referendumu še bolj razklana, kot je bila prej. Niti niso to na smrt bolni, o katerih usodi smo odločali, in tudi ne politiki in politikanti, med katerimi so mnogi skušali jezditi na tujem trpljenju in spotoma do konca ideologizirali občečloveško temo. Pravi zmagovalci boja, ki se je spremenil v mesarsko klanje, so Mark Zuckerberg, Elon Musk in drugi lastniki spletnih omrežij, ki se ob tovrstnih spopadih samo hahljajo v svojih palačah, postavljenih na digitalnih temeljih, in si manejo roke ob žvenketanju cekinov. Bolj smo skregani, bolj jim padajo cekini z neba.
V takšnem razgretem ozračju, ki je prevladovalo na omrežjih, me pravzaprav niti ne preseneča, da je tri petine ljudi, ki bi lahko spremenili izid, preprosto reklo: briga me, požvižgam se, tega se ne grem! In so šli na nedeljski sprehod ob morski obali, se družili s prijatelji v krčmi, si oprtali nahrbtnik in namesto dnov na omrežjih opazovali slovenske vrhove. Skušam jih razumeti, seveda, in spoštovati njihovo odločitev, da je neglasovanje vendarle sporočilo državi, naj o pomembnih rečeh odloča po pameti, ne pa na pamet. Me pa hkrati nadvse skrbi, kaj nas še čaka do volitev. Bomo do takrat sploh preživeli – ali se bomo dokončno prelevili v krvoločne monstrume, ki ne dopuščajo drugačnega mnenja in zagovarjajo lastno stališče do zadnje kaplje krvi?
Večer
