Namesto vzorčnega uspešnega ameriško-ruskega sodelovanja v vesolju v preteklosti, dobivamo »nove stare« povratke k vojni, oboroževanju in sovraštvu. No, tudi vrnitve k vojnim dobičkom, nepotrebnim smrtim ter trpljenju.
Pravzaprav me niti ne čudi lahkotnost evropskih in tudi slovenskih politikantov, ki nas zavestno vodijo v razne koalicije voljnih za vojno in pobijanje. Podobna koalicija laži, prevar, smrti in uničenja je bila pred leti kot »koalicija voljnih« pod vodstvom ZDA proti Iraku, česar se lahko spomnijo razni tako nepogrešljivi in večni veljaki kot Dimitrij Rupel in podobni. Namenoma navajam ime in priimek, ker tudi za današnjimi dejanji stojijo konkretni sedanji premnogi neodgovorni slovenski in evropski oblastniki. Izgleda, da si Evropejci niso zapomnili nauka iz pretekle iraške situacije in šlamastiko vestno ter bebavo ponavljajo. Pa enako velja za Slovenijo, ki bi lahko in morala vedeti, kateri so vzroki in kakšne so posledice razpada širše skupnosti. Tudi način in časovni okvirji so znani iz bivše skupne države. Več kot očitno je, da se vsi skupaj nismo popolnoma ničesar naučili iz preteklosti.
Ni nujno, da se vse skupaj v Evropi mirno konča kot pri razpadu Češkoslovaške, ko sta si novonastali državi Češka in Slovaška mirno razdelili premoženje ter vse ostalo. Veliko večja verjetnost je, da bi šle ob vseh zgodovinskih, ozemeljskih, kulturnih, nacionalnih, političnih ekonomskih, vojaških ter številnih drugih razlikah, sedanje države Evrope narazen podobno kot pred leti Jugoslavija na Balkanu. To je z nasiljem. Predpogoj vsemu pa je sejanje sovraštva, kar mnogi že načrtno udejanjajo.
Namesto da bi bila Slovenija kot država z izkušnjami, znanjem, pravno oziroma ustavno podlago in podporo ljudi ena vodilnih akterjev za mir v Evropi in svetu, za kar ima vse predpogoje razen nevtralnosti, se pojavlja kot cagava in preračunljiva država, ki očitno ne ve, kam bi šla ter kakšen je cilj. Evropa pa brez ZDA izgubljeno rine v vojno.
Čeprav je že skoraj vsakomur jasno, da so interesi velikih, to je ZDA, Rusije in Kitajske, razbita, nemočna in neenotna Evropa, tega naši slovenski oziroma tudi evropski oblastni predstavniki očitno ne vedo in ne vidijo. Vztrajno nas vodijo v klavnico in z že znanimi izgovori zavajajo ob asistenci nemajhnega števila medijev. Redki so tisti, ki vidijo korak vnaprej. Vojaška retorika ter vojaške priprave so postale prevladujoče ravnanje in nesposobna diplomacija se tudi ne trudi, da bi spremenila smer in ravnanja.
Tako se zdi, da nismo daleč od resničnih potreb po spremembi miselnosti in celotnega obrambnega sistema. Pa ne zaradi Rusov, Američanov ali Kitajcev. Prej zaradi kakšnega od sosedov. Torej so potrebne tudi pravočasne priprave na obrambo. Pa ne na Baltiku, ampak pri nas v Sloveniji. Brez znanja, sredstev in pripravljenih ljudi pač ni rezultata. Mislim na preživetje ne samo posameznika, ampak tudi celotne nacije.
Če bi torej denimo ponovno uvedli služenje vojaškega roka, ob ugovoru vesti seveda, ne da bi predhodno v celoti postavili nov obrambni sistem, res namenjen obrambi Slovenije, bi to bilo zelo napačno. Razmere okoli nas se pač drastično spreminjajo. Kdor ne sliši bobnov, pač še ne pomeni, da ima velik posluh. Tudi smrt vojakov na vaji je nepotrebna in zaman, česar mnogi ne vidijo.
Miloš Šonc, Grosuplje
