Najprej o davkih. Njihov namen ni samo polniti javne blagajne, ampak imajo tudi širšo ekonomsko funkcijo. Denimo z višjimi davki – trošarinami na gorivo – se ljudi stimulira, da ne kupujejo potratnih avtomobilov. In javne blagajne je treba polniti, ker država izvaja koristne in potrebne storitve ter investicije za vse. In izvaja socialne korekcije. Drugo je vprašanje, če je država pri tem uspešna, ali še bolje, racionalna. To seveda ni povsod, videti je bolj kot ne neuspešna. Preplačuje investicije, nabave in storitve, zato potrebuje več davčnega denarja. Na strani racionalizacije državnih in paradržavnih stroškov je pa bolj lena. S korupcijo ali brez, marsikje z davčnim denarjem odlično skrbi za bogatenje (parazitskega dela) privatnega podjetniškega sektorja.
In kaj je z davkom na nepremičnine? Nekaj, kar ne povzroča denarnih transakcij ali dobička, je težko obdavčiti, ne da bi lastnike prisilili, da plačujejo davke iz drugih virov, ki z nepremičninami nimajo nič skupnega.
Zakaj potrebujemo davek na nepremičnine? Ne zaradi polnjenja državnih blagajn, ampak za aktiviranje tega premoženja. Ker stanovanja niso zlato, niti niso depoziti v bankah (prvo je boj proti inflaciji, drugo pa iz istega razloga čista izguba) – stanovanja so nujna splošna dobrina, brez katere bomo izumrli. Kar se nam tudi zaradi tega že dogaja. Ker pač ne skrbimo za gnezda mladih, ampak za kopičenje bogastva v rokah premožnih, ki nimajo druge ideje kot kupovati in prekupčevati z dragimi stanovanji. Slovenija je polna tudi nezazidanih gradbenih parcel, propadajočih in nedograjenih hiš, zapuščenih področij nekdanje industrije … Ki čakajo na kaj? Se plemenitijo in čakajo ugodnega kupca? Vmes se pa po vseh občinah pozidavajo njive. Ker se splača, zakaj pa drugače?
Tako da davek na stanovanja, opuščene hiše, parcele mora biti. Ampak po kakšni formuli? Navedel bom osnovno idejo, ki seveda ne zajema vseh (predvsem lokalnih) izjem in drugih okoliščin, ker Slovenija pač ni samo »Ljubljana«.
Treba je obdavčiti vsa stanovanja v višini določenega odstotka stroškov, kot če bi bila živa, naseljena. Pomeni stroške energije, komunale, odvoza smeti, priključkov na telekomunikacije, ogrevanja … pač vse variabilne stroške, ki jih povzroča živo, naseljeno stanovanje. Potem gredo ti stroški v davčno olajšavo. Odbijajo se od davka. Podobno in ustrezno sorazmerno je treba obdavčiti tudi vse zazidljive parcele, opuščene gospodarske zgradbe ipd. Zdaj se pa naj lastniki neizkoriščenih stanovanj (in drugih nepremičnin) v osnovnem namenu kar odločijo: ali plačujejo te stroške državi kot davek, ali pa dajo stanovanja v najem in jim tega davka ni treba plačati oziroma jim ga bodo plačevali najemniki kot svoj strošek bivanja; z najemninami bodo služili enako, ali pa naj se znebijo »davčnega stroška«.
Seveda, na takšno idejo bo skočila vsa slovenska »investitorsko podjetniška« elita z asistenco politično strankarske birokracije. Ki nam pravzaprav vlada, tako ali drugače. Pa kaj. Oblast ima ljudstvo. Menda, če ljudstvo ni zainteresirano, potem nam pač vladajo »zainteresirani«.
Jože Rotar, Dobriša vas
