Ker ni enotne razvojne politike, prihaja do teh nepravilnosti in afer, saj vsak na svojem vrtičku poskuša kar najbolje obogateti. Sedanja realnost je, da imamo skoraj pri vsakem ministrstvu določen sklad – pri ministrstvu za gospodarstvo je to Spirit, pri ministrstvu za okolje je to Eko sklad, imamo tudi Slovenski podjetniški sklad, Regionalni razvojni sklad in mnogo agencij, na primer za kmetijske trge in podeželje, ki vsi vlečejo vsak na svojo stran. V tej strukturi ni niti enotne strategije, politike, kaj šele modela ali metode ter finančnih instrumentov, kako kaj spodbujati.
Finančni instrumenti s povratnimi sredstvi, ugodni krediti so na področju razvojnih politik veliko učinkovitejši od nepovratnih subvencij: kredite je lažje nadzorovati, namen porabe je jasnejši, denar se lahko multiplicira in ponovno uporabi. Najpomembnejše pa je, da bi morali iti projekti skozi sito finančne ali bančne presoje, kar v principu investitorje spodbudi k treznejši presoji svojih projektov. Projekti se ne prilagajajo dinamiki posameznih razpisov, ker so sredstva pač stalno na voljo, v nasprotju s subvencijami, ki v gospodarstvu delujejo kot droga – ustvarjajo odvisnike, brez nadzora in brez skrbi za učinkovito porabo. A zato v teh vrtičkih skladi in agencije najraje delijo ravno subvencije, saj so to enkratni transferji, ki lahko brez resnega nadzora izginejo. Mladina
