Poznam kar nekaj uspešnih in aktivnih ljudi, ki občasno kadijo konopljo, ker jim proti stresu pomaga bolj učinkovito in manj škodljivo kot alkohol. Zato je misel novogoriškega šolskega zdravnika in psihoterapevta, s katero nas ena mojih sicer najljubših komentatork prepričuje, da bo legalizacija samo še dodaten vir psihičnih poškodb mladih iz disfunkcionalnih družin, zavajajoča, saj pri rekreativni rabi konoplje oziroma, če hočete, zadevanju z njo, pogosto ena droga zamenja drugo in je zaradi nje manj alkoholizma. In težko je reči, da je alkohol za našo družbo enako ali celo manj škodljiv kot marihuana. Ki, drugače od alkohola in tobaka, v svoji nepredelani obliki ni fizično zasvojljiva.
Naj tu opozorim na pomembno dejstvo, da se je notranja, laboratorijska pridelava konoplje, ki pogosto proizvaja pretirano močne oblike te droge, razvila kot posledica hudih kazni, ki jih je uvedla Reaganova vlada za vse, ki so to rastlino gojili. Prohibicija torej povečuje proizvodnjo, prodajo in uporabo različic, katerih učinek je v laboratorijih umetno spremenjen, medtem ko bi legalizacija omogočila proizvodnjo normalnih, nezmanipuliranih oblik, ki rastejo na prostem. Če poenostavim, smo v podobni situaciji, kot bi bili, če bi prepovedali alkohol in bi namesto vina ljudje proizvajali in uživali več žganja.
Nasprotniki legalizacije rekreativne rabe konoplje za polnoletne se pogosto sklicujejo na njen škodljiv vpliv na otroke in mladino, ki bodo s tem lažje dostopali do nje. A to, da mnogi otroci in mladostniki čutijo potrebo po zadevanju, nima pravzaprav nobene zveze s konopljo. In tisti, ki bodo potrebovali zmeraj večji »šus«, bodo zapadli v trde droge ne glede na to, ali bodo svoje odklope začeli s konopljo ali ne. Da THC zbuja občutek navdušenja nad samim sabo in odvrača od učenja, je sicer na videz dober argument proti njej. A ta občutek na koncu zmeraj popusti in na odraslih je, da mladostnikom ponudijo možnosti, ki jih odvrnejo od bega v zadetost.
Andrej Rozman, Ljubljana
