Vojaki pa smo naučeni, da se vedno, ko delamo analizo varnostnih dogodkov, vprašamo, kaj je tisto najbolj pereče, ko pripravljamo obrambni sistem, vedno izhajamo iz najbolj kritičnega. Vojska je zgolj orodje in pomoč državi, da državljanom zagotovi varnost.
Prepričan sem, da vojakov, ruskih ali katerih drugih, na naših mejah ne bo. Nisem pa prepričan, da ne bo k nam priletela kakšna raketa ali dron. Poglejmo, kaj se dogaja med Izraelom in Iranom, pa tudi v Ukrajini – vse, kar lahko človeka ubije, gre po zraku. Tristo raket sem, tristo tja, 300 dronov sem in 300 tja. S tehnološkim razvojem se spreminja taktika. Ni nujno, da bo sovražni vojak na naši meji in bomo napadeni. Če bo želel škoditi Republiki Sloveniji, se mu iz Moskve ne bo treba niti premakniti. Obramba ni samo proti raketam, ampak tudi proti kibernetskim napadom, dezinformacijam, veliko je groženj, preden se aktivira totalna obramba.
Za zdaj seveda ne, saj se nimamo s čim braniti. Zato poskušamo prek resolucije v sistem vključiti vsaj začetne zmogljivosti, da lahko nekako odgovorimo tudi na tovrstne grožnje. Govorimo o protizračni obrambi in drugih sistemih, ki imajo zelo kratek doseg. To je proces, tega ni mogoče vzpostaviti čez noč po 15 letih mrtvila. Ni dovolj, če samo kupimo stroj in rečemo: »Evo, tu ga imaš, streljaj.« Moramo imeti jasno definirane postopke, taktiko, doktrino delovanja. Z novo tehnologijo spreminjamo doktrino delovanja Slovenske vojske, to je čisto nekaj drugega, kot je bila vojska pred petimi leti.
Delo
