Ko pa si ta film ogleda med prvimi, se upravičeno zastavi vprašanje, kaj je šel preverit. Zgodovinsko resnico ali morebitno rehabilitacijo tistih, ki so se v prelomnem času zgodovine udinjali nacizmu. (In ali bo šel z enakim zanosom gledati film Nürnberg.)
Vojna vedno pomeni trpljenje. Vedno pomeni smrt, strah in razčlovečenje. Ne glede na to, ali gre za »naše« ali »vaše«. Ne glede na vero, narod ali barvo kože. Tisti, ki danes zlahka moralizirajo o preteklosti, naj si poskusijo predstavljati, kako je živeti v Gazi – brez varnosti, brez prihodnosti, brez glasu. Tragedija nima ideološke barve.
Filma nisem videla. Prav zato sem previdna. A navdušenje dela politične desnice ne vzbuja zaupanja. Upam, da film temelji na preverljivih dejstvih in ne na selektivnem spominu. Upam, da ne ustvarja mučeniške mitologije in ne briše odgovornosti. Če spodbuja empatijo – prav. Če pa čustva izrablja za politično mobilizacijo in poglabljanje zgodovinskih zamer, potem je to nevarno in neodgovorno.
Nadškof Zore je ob tem izrazil upanje, da nam bo film pomagal, »da se bomo kot narod počlovečili«. Lepo zveni. A kaj pomeni počlovečenje brez priznanja lastne odgovornosti? Kaj pomeni sprava brez resnice?
Zato se zastavlja vprašanje: kaj bi morala storiti naša Rimskokatoliška cerkev, da bi jasno in nedvoumno prevzela svojo odgovornost za zgodovinske razkole slovenskega naroda (argumentirano jih opisujeta zakonca Hribar)? Kdaj bo zmogla javno priznati zmote in se opravičiti? In kdaj bo enako odločno, brez izmikanja, prevzela odgovornost za zlorabe, ki so prizadele številne otroke, mladostnike in odrasle?
Počlovečenje naroda se ne začne pri filmu. Začne se pri priznanju krivde. Pri resnici, ki ni selektivna. In pri opravičilu, ki ni izsiljeno, temveč iskreno.
Polona Jamnik, Bled