Ko sem prejšnji teden opazoval, kako so se študentje peš odpravili proti Kragujevcu iz vseh krajev Srbije, so tudi mene prevevala močna čustva. Mladi ljudje, ki so hodili proti Kragujevcu iz Novega Sada, Beograda, Novega Pazarja, Užica, Čačka, Kruševca, Kraljeva in ne nazadnje tudi iz Niša, so s seboj nosili pomembno poslanstvo. Ti, ki so iz Niša prehodili najdaljšo pot (preko 150 km), so, kot tudi vsi ostali pohodniki, kljub številnim žuljem in slabim vremenskim pogojem izžarevali neverjetni optimizem in oddajali močno energijo, ki je polnila srce vsem. Tudi tistim, ki so ta pohod samo opazovali. Vsi pohodniki so v Kragujevac prihajali trdno odločeni, da ne bodo odnehali pri svojih zahtevah, da država Srbija vendarle postane pravna in pravična država.
S solzami v očeh sem gledal, kako so jih pozdravljali in sprejemali ljudje iz vasi in mest, skozi katere so hodili. Ne samo da so jim pripravljali pogostitve, v katere je vsak udeleženec dal del sebe. Ženske so iz spoštovanja do študentov pekle pecivo, moški so se organizirali in kuhali golaž ali pasulj za pohodnike, tudi kakšen odojek se je zavrtel na ražnju v njihovo čast. Lokalno zdravstveno osebje je pohodnikom previjalo rane in oskrbovalo žulje. Organizirali so jim prenočišča, da bi lahko spočiti naslednjega dne nadaljevali pot proti svojemu cilju. Sprejemali so jih kot osvoboditelje, s solzami v očeh, s solzami so se poslavljali od njih, ko so naslednjega dne nadaljevali pot proti Kragujevcu.
In prišel je petek, ko bi morali iz vseh krajev Srbije prispeti v Kragujevac. Kragujevac je bil mobiliziran. Vsi so hoteli sodelovati pri pripravi dobrodošlice za študente, ki so jim po dolgih letih vzbudili upanje v boljši jutri. Zdi se, kot da v petek zvečer noben Kragujevčan ni ostal doma. Vsi so prišli na ulice, da pozdravijo študente, ki so prihajali … Najprej so prišli kolesarji in se zapeljali prek rdeče preproge, ki so jo Kragujevčani v mestnem središču postavili v čast dobrodošlice. Za njimi so pritekli maratonci, ki so v štafetnem maratonskem teku pretekli okoli 100 km. Nobenega znaka utrujenosti ni bilo videti na njihovih obrazih, saj so točno vedeli, zakaj to počnejo. V večernih urah so pričeli prihajati pohodniki, najprej tisti, ki so imeli najkrajšo pot do Kragujevca, nato tisti iz Novega Sada in Beograda in na koncu v poznih večernih urah so Kragujevčani pričakali še pohodnike iz Niša. Kljub pozni uri se zdi, da nihče od domačinov ni odšel domov. Vsi, ki so prišli v Kragujevac na predvečer velikega protesta, so bili sprejeti veličastno, s polno ljubezni in podpore, da delajo pravo stvar.
Utrnila se mi je misel, da so to potomci ljudi, ki so pred več kot 80 leti prvi v okupirani Evropi vstali in se uprli naci-fašističnemu okupatorju. S svojim zgledom so pokazali vsej Evropi, da se je tudi številčno in v orožju močnejši sili mogoče upreti, če je želja po svobodi dovolj velika. S svojim zgledom so ti predniki pokazali celi Evropi, da je upor mogoč. Ali bo mladim iz tega dela sveta uspelo pokazati vsej Evropi, da se je mogoče boriti in si povrniti vrednote, ki nas prav za prav delajo ljudi? Ali se vrednote, ki se jih ne da kupiti z denarjem, kot so človekoljubnost, solidarnost, empatija, timski duh, lahko prebudijo tudi v nas, ki smo del »boljšega« sveta? Mi iz »boljšega« sveta prisegamo na evropske vrednote. Kam so nas te pripeljale? Ali se kdo vpraša? Neizvoljeni ljudje, ki nas vodijo, so na stežaj odprli vrata kapitalu in omogočali hitrejše bogatenje tistim najpremožnejšim. Skozi stoletja pridobivane človekove pravice nam hočejo odvzeti. V središče vesolja postavljajo posameznika in ga učijo, da naj mu ne bo mar za soljudi. Skozi izobraževalni sistem in tudi kasneje na delovnem mestu so vzpostavili sistem nenehnega medsebojnega tekmovanja, ki gre celo tako daleč, da je treba tekmeca uničiti v skladu z izrekom, da »cilj posvečuje sredstva«.
Čas je, da evropske vrednote, ki nam jih prodajajo kot nekaj najboljšega na tem svetu, malce potisnemo v stran in prednje postavimo predvsem človeške vrednote, ki se jih ne da kupiti na policah trgovinskih verig. Če bo uspelo srbskim študentom, da bodo svoje ideje ponesli tudi preko meja svoje države, kot je to uspelo njihovim prednikom v 40. letih prejšnjega stoletja, bodo nedvomno opravili veliko delo za vse človeštvo. Za svoje sonarodnjake so ga že, saj, kot tudi sami Srbi pravijo: »Poti nazaj ni več!«
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi
