Navija seveda za Dončića, ki je, tako kot vsak veliki Slovenec doslej, ne le zmagovalec, ampak tudi mučenik. In to ne kakršen koli. Dončić je postal mučenik delavskega razreda. »Povedno je, da je lahko celo eden največjih in najbolje plačanih športnih zvezdnikov še vedno samo surovina brez glasu v proizvodnem procesu, katerega namen je kovanje dobička,« so včeraj sporočili iz najbolj delavske stranke in poudarili, da Dončića pred menjavo »sploh ni nihče nič vprašal«.

Če se to lahko zgodi našemu Luki, se lahko vsakomur: »Sestavljanje delovnih razporedov brez upoštevanja potreb zaposlenih, klici na šiht tik pred zdajci, samovoljna in kazenska prestavljanja na drugo delovno mesto in nenadne prekinitve delovnih razmerij so vse pogostejše zgodbe, ki jih pozna in se jih boji vsakdo med nami.«

Se strinjamo in podpiramo! Če so grdi teksaški delodajalci pred dvorano postavili spomenik Nowitzkemu, naj Levica pred svojo centralo postavi spomenik neznanemu košarkarju. Spomenik delavskega junaka po Lukovi (ne nujno Dončićevi) podobi, z žogo v roki in nahrbtnikom za dostavo hrane na širokih, utrujenih plečih. Spomenik naj stoji pod palmo.