To je stanovanjsko področje (primanjkljaj najemnih družbenih stanovanj) in sistem dolgotrajne oskrbe (DO). Komu lahko tri desetletja po osamosvojitvi pripišemo avtorstvo za precej kaotične razmere na teh dveh področjih?
»Krivec« je neoliberalizem (turbo-kapitalizem), ki je z vstopom države v Evropsko unijo postal uradna ideologija samostojne države Slovenije. Dejavniki neoliberalizma, omejevanje moči države, liberalizacija in privatizacija omejujejo materialno, družbeno in okoljsko blaginjo prebivalcev Slovenije. Vendar v javnosti o delovanju sistema neoliberalizma (skoraj) ne razpravljamo, čeprav so slabšalne spremembe, ki jih našteti dejavniki kontinuirano vnašajo v delovanje države in življenje prebivalcev, nepovratne.
Vidimo, kako težavno je po treh desetletjih »posta« znova vzpostaviti kontinuirano gradnjo najemnih družbenih stanovanj. Podobne razmere srečamo tudi na področju dolgotrajne oskrbe (DO) prebivalstva. Dodatne skrbi zbujajo napovedi o rasti potreb po dolgotrajni oskrbi v prihodnjih letih. Potrebe po dolgotrajni oskrbi se bodo povečale od dva do trikrat, število domov za ostarele (DSO) se bo moralo izenačiti s številom otroških vrtcev. Število domov DSO se bo moralo celo podvojiti. Takšnim spremembam bo sledilo tudi povečanje obsega sredstev za financiranje dolgotrajne oskrbe, ki predstavlja četrti steber socialne države. Tudi kritiki nove zakonske ureditve dolgotrajne oskrbe bi morali pozornost namenjati predvsem napovedim o jutrišnjih potrebah po DO.
Število upravičencev do dolgotrajne oskrbe je danes dobrih sedemdeset tisoč. Po napovedih se bo v prihodnosti njihovo število vsaj podvojilo. Slednje pomeni, da bodo tudi problemi izvajanja DO predstavljali sorazmerno večje breme. To narekuje, da razsežnost časa in prostora že upoštevamo, ko rešujemo današnje probleme. Najpogostejša kritika nove zakonske ureditve dolgotrajne oskrbe se nanaša na pomanjkanje izvajalcev. Izhod ponuja politika globalizacije (dejavnik turbo-kapitalizma). Danes v Sloveniji že vsak šesti zaposleni delavec prihaja iz tujine. Tudi za dejavnost dolgotrajne oskrbe nimamo na zalogi nobenih delavcev. Potrebno delovno silo bomo lahko pridobili le na tujih trgih delovne sile.
Kritiki nove zakonske ureditve DO odgovornost za njeno težavno uresničevanje pripisujejo vladajoči koaliciji. Ob tem prezrejo bistveno okoliščino. Sedanja vladajoča koalicija je po 14 vladah prva, ki je sprejela ukrepe, s katerimi naj bi po desetletjih končno začeli vzpostavljati nekakšno ravnovesje med dejavniki neoliberalizma (uradno ideologijo) na eni ter materialno, družbeno in okoljsko blaginjo prebivalstva na drugi strani. Projekt DO res ni dovolj razdelan v podrobnostih zlasti glede mreže izvajalcev in neizbežnih birokratskih postopkov. Vendar je odločitev, da se problemi rešujejo sproti, boljša rešitev kot pa odlaganje uporabe sistema.
Vsekakor je prva naloga oblasti pridobiti osnovne podatke o potrebah vseh 70 tisoč upravičencev do storitev DO. Za organiziranje DO sta ključna dva podatka. Prvi podatek je kategorija (1. do 5.), v katero so razvrščeni upravičenci glede na obseg pravic iz naslova DO. Upravičencu 5. kategorije pripada največji obseg pravic iz naslova DO (in obratno). Drugi podatek pa je število upravičencev po posameznih oblikah izvajanja DO, kot so oskrbovalec družinskega člana, DO na domu, e-oskrba in DO v instituciji. Na podlagi teh podatkov je mogoče vzpostaviti zmogljivosti sistema, ki zagotavljajo normalno izvajanje vseh oblik dolgotrajne oskrbe.
Projekt dolgotrajne oskrbe ni odraz le trenutnih potreb po dolgotrajni oskrbi, temveč predstavlja projekt prihodnjih generacij. Je imperativ politike vladajoče koalicije in zaradi dolgoročnosti tudi projekt sedanje opozicije, ki se tega povsem (še) ne zaveda.
Janez Krnc, Litija
