Predlagal je amnestijo na zapadle davke ter pavšalno 10-odstotno davčno politiko za vrhunske športnike – naše uspešne legionarje v tujini – ki bi spodbudila njihov finančni povratek in vlaganje v lokalna okolja. Brodnjak razmišlja tako: kaj ima Slovenija danes – v gospodarskem kontekstu – od Luke, Tadeja, Primoža, Anžeta, Jana in drugih? Nekaj trofej, objave na Instagramu in Facebooku, nekaj več prepoznavnosti Slovenije med izbrano ciljno publiko in … – nič prispevkov v državno blagajno. Naši vrhunski športniki ne živijo med nami. Ne vlagajo tukaj, ker za to ni vabljivih pogojev. In če to vidi in razume bančnik, zakaj tega ne spregleda in razume predsednik vlade? Športniki mu pridejo prav, če si lahko z njihovo pomočjo nabira politične točke s skupnimi fotografijami.
Če verjamemo, da je šport sidro nacionalne zavesti in ključni ambasador Slovenije v svetu, potem moramo sprejeti sistemske ukrepe, da šport davčno razbremenimo in spodbudimo športnike, da imajo stalno bivališče tu, kjer so doma. Da bodo njihovi milijoni ostali v Sloveniji. Ne v Monaku ali Dubaju. In da bodo naši otroci videli svoje vzornike v živo. Tadeja na ulicah Komende, Primoža v Kisovcu, Anžeta na Hrušici, Jana v Škofji Loki … Bistvo Brodnjakovega predloga ni v populizmu – on tega ne potrebuje –, ampak v pragmatizmu: če želiš, da nekdo ostane, mu moraš narediti prostor, ne pa mu odpirati vrata, ki vodijo ven. Mi pa športnike z davčno politiko pošiljamo v Monako, podjetnike pa na Hrvaško.
Večer
