Indijski delavci naj bi pri Bobnarju delali v nevzdržnih razmerah: med delom ne smejo piti vode, 26 jih spi v premajhnem in nevarnem prostoru nad zalogami bencina in nafte. Delajo do 300 ur na mesec, za kar dobijo 4 evre na uro. Ne izplačuje jim regresa. To so dejstva, ki jih doživljajo danes tuji delavci pri nas.
Ko so nam v nižji gimnaziji pri zgodovini pripovedovali o suženjskem času, sem bil srečen, da nisem živel v tistem času. Niti predstavljal si nisem, da bo podobno še v času mojega življenja, in to v moji državi. Ko sem si ogledal dokumentarec avstralske novinarske ekipe »Trpka skodelica čaja«, kjer ženske ves dan obirajo lističe čaja, da lahko preživijo, sem uvidel, da je pri nas na žalost podobno, samo na srečo ne v tolikšnem obsegu.
Sprašujem naše poslance, leve in desne, ali gre ob tem pri njih za čisto brezčutje, ali pa so čisto brez empatije? Sam bi se na njihovem mestu odločno zavzel, da se primer razišče takoj in kršitelje strogo kaznuje. Da minister Luka Mesec ne more vedeti za vse napake, ki se dogajajo, je razumljivo. Ko pa zanje izve, bi moral ukrepati takoj! Ne čakati na birokratske ukrepe, ki se navadno vlečejo v nedogled in so največkrat podprti s korupcijo. Primer samo potrjuje, da je Slovenija res oaza korupcije.
Predlagam ministru Mescu, da takoj odpusti nekaj dokazano koruptivnih inšpektorjev, ni jih malo, pa se bo tovrstno delo hitro izboljšalo. To bi moral od vseh ministrov zahtevati predsednik vlade, ki vodi levo vlado in leve vlade bi morale biti še bolj dojemljive za preprečevanje izkoriščanja delavcev.
Ne vem, ali poslanci res ne morejo kdaj tudi odkimati svojim šefom. Morda pa bi morali tudi pri nas letno meriti bruto nacionalno srečo pri ljudeh, tako kot to počno v majhni himalajski državi Butan, pa bi se odgovorni bolj trudili za naš blagor.
Dvomim, da so se podobne stvari dogajale v času socializma, vsaj v Sloveniji se niso.
Milan Januška, Slovenj Gradec
