To so bili časi, ko se je vse postavljalo na novo. Tudi to, kako naj se vede prva soproga predsednika in kakšne so njene zadolžitve, ni bilo natančno določeno. Pomoči, tečajev, svetovanja glede bontona – ničesar od tega nisem imela, saj tudi ni bilo tradicije te funkcije. Znašla sem se sama, k sreči sem imela nekaj izkušenj iz službe, zaposlena sem bila namreč na republiški skupščini, zato sem poznala naš sistem in sisteme drugih držav, obenem sem govorila angleško in francosko. Pred očmi sem imela Slovenijo in skrb za njen ugled, kot novonastala država sredi geopolitično pomembnega prostora je bila pod drobnogledom, kako se bo odrezala. Skrbno sem premišljala besede, stavke in misli, brala, se informirala, saj ni bilo vseeno, kako bo kaj razumljeno, saj lahko prva dama okrepi – ali pa z nerodnim ravnanjem tudi okrni – ugled države.

Pred vsakim obiskom na tujem ali sprejemom tuje delegacije sem se pripravila, preštudirala vse o državi, iskala skupne točke s Slovenijo. To sem počela iz spoštovanja do gostiteljev, do Slovenije, do soproga Milana in do sebe. Te velike priložnosti, ki smo jo dobili z novo državo, preprosto nismo smeli zapraviti. Spomnim se obiska v Londonu pri kraljici. Čeprav bi rekli, da se ženske pogovarjamo o povsem drugih plateh življenja, me je kraljica Elizabeta najprej vprašala o Balkanu, o družbenopolitičnih razmerah in možnostih za rešitev napetosti. Si predstavljate, da ne bi nič vedela o tem? Nedeljski dnevnik