Kjerkoli: v zdravstvu, policiji, vojski, tožilstvu, sodstvu, ali po mnenju nekaterih na Ustavnem sodišču in drugod. Pravzaprav ne bi želel, da me zdravijo, sodijo, ali kako drugače obravnavajo – ali pač sploh ne, na podlagi moje politične, ideološke ali kakšne druge opredelitve.
Bi rekel, da gre že za kriminal v politiki in stroki, če obe vse to dopuščata. In da država ne bi smela dovoliti takšnih kriminalnih političnih potez. Tu je osnovna zadrega oz. problem, ker je država sama udeležena pri absolutno nesprejemljivih ravnanjih.
Kako se lahko združijo sile proti stroki, je pokazal sprejem zakona o psihoterapevtski dejavnosti, kjer so se povezali Gibanje Svoboda (39), SD (3), Levica (1), NSi (5), SDS (6), poslanca narodnih skupnosti (2) in en nepovezan poslanec (1). Zanimiva »koalicija voljnih«. Ali kot bi včasih rekli, nenačelna koalicija. To se pravi bolj interesna koalicija. Samo prepoznati je treba skupen strankarski interes in nosilce. Ampak kaj so važna načela, obljube volilcem, ustavne norme in še kaj! Pomembno je pojavljanje v javnosti, pa čeprav z negativnim predznakom, in rušenje prave stroke.
Sicer pa je tudi t. i. »stroka« npr. na področju zdravstva in povezave s politiko izredno »napredovala« in ni povsem nedolžna. Predvsem na področju trajanja dolžine zdravniške stavke in celotnega urejanja zdravstvenega področja – predvsem čakalnih vrst. Tudi na področju »mrcvarjenja« zakona o prostovoljnem končanju življenja. Tako v vladi, državnem zboru, v državnem svetu in na referendumih so vsi »strokovni politikanti« oziroma akterji pravzaprav zasejali dvom v ravnanja stroke. Tudi v etiko in moralo. Vključile so se celo verske skupnosti, ki dokazujejo svojo politično ali politikantsko moč in nezakonito angažiranje ter pajdašenje predvsem s strankama SDS in NSi. Ne prvič.
Tako se zaradi nereagiranja s strani pristojnih državnih organov ter s strani Cerkve kršijo ustava in še kakšen zakon. Trpijo pa resnična stroka in seveda državljani. Resnično me zanima, kako bi glasovali vsi poslanci, če bi se vsakič izjasnjevali po svoji vesti in znanju, ne pa po strankarski disciplini.
Pravzaprav je res »težko« najti rešitve, ko pa je toliko interesov, variant in koristi različnih »mešalcev megle«, da je laiku skoraj nemogoče prepoznati pravo rešitev. Zaupanje v stroko na katerem koli področju se tako zmanjšuje. Da o zaupanju v državo in strankokracijo rajši ne govorim ali pišem. No, če bomo preveč dvomili v vse, se bomo pač postavili v vrsto pri kakšnem fizioterapevtu, psihoterapevtu ali pa bomo šli k maši v cerkev. Morda se bomo tako izognili shizofreni razdvojenosti ali pa kakšnemu referendumu.
Miloš Šonc, Grosuplje
