In pri ekonomiki velja trikotnik, v katerem so stroški predelave v enem delu trikotnika, v drugem je plačilo, ki ga dobi sežigalnica za to, da prevzema odpadke, in v tretjem so prihodki proizvedene toplote oziroma elektrike. Med temi se išče ravnotežje – in ker gre za gospodarsko javno službo, je jasno, da lahko država zastavi takšne cene, da se ekonomika obrata pokrije bodisi brez javnega sofinanciranja izgradnje objekta ali z njim. Manjši kot bi bil znesek na položnici za odvoz odpadkov, višja bi torej morala biti cena energije, ki izhaja iz sežigalnice, manjša kot je cena energije, ki izhaja iz sežigalnice, višji bi moral biti znesek na položnici.
Država ne more in ne želi biti ta, ki bo vsiljevala takšne objekte lokalnim skupnostim. Obe mesti, Ljubljana in Maribor, sta izkazali interes za sežigalnico, država jim bo pri tem pomagala s podatki, s študijami, z analizami, z argumentacijo, vendar pa je dialog z lokalnim prebivalstvom, ki je izjemno pomemben, predvsem naloga investitorja. Preko Agencije za okolje smo Mariboru ponudili izdelavo podrobnejših analiz zraka z namenom preučitve temperaturnih inverzij v Mariboru. Tako bi se ugotovilo, nad katero višino je treba izpustiti izpuste iz sežigalnice, da se zmanjša obremenitev pri tleh v času inverzije. Verjamem, da bodo do takrat, ko bodo potekale debate o umeščanju, podobno kot so v Ljubljani, kjer študije že obstajajo, študije lokalno opredelile to inverzijo. Je pa dejstvo, da je Maribor načeloma bolj prevetreno mesto kot Ljubljana.
Večer v soboto
