Pa to ne vodilnih, ampak na storitve v resnici večine dobrih, požrtvovalnih, prizadevnih zdravnic in zdravnikov, ki spoštujejo Hipokratovo prisego in uresničujejo njena načela in načela ženevske deklaracije. Dejansko so oni prve žrtve vodilnih v zdravstvu, ker morajo biti večinoma tiho in »plesati« tako, kakor so odločila njihova vodstva. Ta pa so si lojalnost teh istih zdravnic in zdravnikov pridobila po zelo enostavni metodi: »prepričala« so jih, da je zdravništvo poseben, ekstra ceh, ceh nad vsemi cehi.
Mislim celo, da lahko s prstom pokažem, katera osebica v beli halji je to začela (mislim, da si je na tak način zagotovila, da so jo zdravnice in zdravniki pred kar nekaj leti izvolili za predsednico zdravniške zbornice in je s tem »prepričevanjem« tudi nadaljevala nasproti vsem družbenim činiteljem). Priimka seveda ne bom napisal, ker se ne bi rad otepal s sodišči, povem naj le, da ne mislim dr. Travnikove. In seveda: to njeno »prepričevanje« se je obdržalo do današnjih dni (to je pravzaprav eden poglavitnih vzrokov, zakaj nam nikakor ne uspe zadovoljivo urediti zdravstva).
Seveda pa so med omenjenimi dobrimi zdravnicami in zdravniki tudi taki, ki jim je daleč najvišja prioriteta denar (in tudi slučajno ne Hipokratova prisega ali Ženevska deklaracija). Denar pa je postal vrhovna prioriteta čisto povsod in mislim, da se je to začelo kmalu po tem, ko so »izumili« denar. Je pa res, da je denar postal tako vsemogočen bog nad vsem človeštvom v največji meri šele s pojavom kapitalističnega družbenega sistema, še bolj pa z vsemi njegovimi kasnejšimi »popravki« (liberalizmom in neoliberalizmom).
Zato bi res rad, da Krušičevo pismo preberejo vsi vodilni v zdravniškem cehu.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana