Skupna vrednost svetovnega bogastva danes šteje kakih 440 bilijard evrov. Upoštevaje vse prebivalce na Zemlji vsakemu od njih pripade 51.756 evrov te vrednosti. V resnici pa svetovno bogastvo med prebivalce ni enako razdeljeno. Zgolj ena stotina prebivalcev namreč poseduje enako vrednost svetovnega bogastva kot preostala večina, to je 99 stotin prebivalstva. Vsakemu članu te večine pripade (le) 26.144 evrov svetovnega bogastva. Članom manjšine (1/100), ki jo sestavljajo predvsem pripadniki politične in gospodarske elite, pa pripade bistveno večja vrednost svetovnega bogastva, posamezniku povprečno 2,6 milijona evrov. To je skoraj stokratnik vrednosti, ki pripade članu večinskega dela prebivalstva.
Takšna nesorazmerja seveda niso od včeraj. Svoj začetek imajo že v sedemdesetih letih minulega stoletja. Tedaj je na družbeno sceno stopil neoliberalizem kot sveži gospodarsko politični sistem. Prvovrstno popotnico mu je zagotovil prevrat v finančni in davčni politiki, ki je tok svetovnega bogastva preusmeril k manjšini, sestavljeni iz gospodarskih in političnih elit. Takšen proces poteka neovirano (že) pol stoletja. Praktični »laboratorijski« eksperiment in preboj tega sistema je bil uspešno izveden v Čilu po vojaškem udaru(1973) kasnejšega diktatorja generala Pinocheta. Neoliberalizem je sčasoma postal uradna ideologija večine držav razvitega sveta. V takšnih pogojih se je uveljavil model eksponentne gospodarske rasti. V okolju eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov zagotavlja visoke dobičke. Model eksponentne gospodarske rasti je že desetletja dolgo v uporabi, četudi so danes njegovi učinki manjši od negativnih posledic.
Znanstveniki že dolgo opozarjajo oblastnike na protislovnost takšne politike. Leta 1972 je bila objavljena znanstvena študija z naslovom »Meje rasti«. Na podlagi obdelave množice podatkov so znanstveniki podali napoved, da bo gospodarska rast v prvi polovici tega stoletja dobila negativni predznak, v drugi polovici pa bo nastopil kolaps (zlom). Pred nekaj leti so preverjali točnost teh napovedi. Ugotovili so, da se napovedi uresničujejo brez omembe vrednih odmikov. Vendar politiki, povezani z neizmernim pohlepom, niso zaznali resnosti takšnih opozoril. Model eksponentne gospodarske rasti na prvo mesto ne postavlja potreb prebivalstva, temveč ohranja nepravična razmerja in poglablja neenakost v svetu.
Številni znaki sporočajo, da je bilo v nekaj zadnjih desetletjih vzpostavljeno specifično razvojno obdobje okupacije sveta, ki bi ga morali obeležiti tudi s postavitvijo primernega spomenika. Kip svobode, postavljen leta 1886 na ustju reke Hudson, simbolizira ideal svobodne družbe, odprtosti in upanja za boljšo prihodnost. Razmere v današnjem svetu pa so takšne, da narekujejo postavitev kipa, ki simbolizira človeški pohlep. Tako bi počastili tudi spomin na milijone prebivalcev, ki jih je neoliberalizem, ki mu še ne vidimo konca, v pol stoletja oropal človeškega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin.
Janez Krnc, Litija