Najprej je to zastaralni rok, s katerim se javnost, v imenu katere sodijo sodišča, gotovo ne bi strinjala. Namreč, največja oškodovanja niso bila procesirana ravno zaradi tega nelogičnega pravnega izhoda – pobega pred pravico. Denimo trgovina z orožjem, o kateri je bilo napisanih več knjig, pa ni bil zaključen noben proces glede korupcije pri nakupu vojaške opreme in nakupa preplačane Teš 6.

Potem so to nerazumno dolgotrajna sojenja, ki bolj koristijo obtoženim kot pravici in resnici. Astronomske kovidne kraje so še vedno v postopku, več deset milijonov dobička pa je že razdeljenih in porabljenih.

Naslednja nelogičnost so zakoniti in nezakoniti dokazi – pravna, a nikakor pravična iznajdba v pravni stroki. Dokazi so lahko le pristni ali nepristni, ne morejo pa biti zakoniti ali nezakoniti. Poglejmo ekstrem: kamera nezakonito posname umor. Morilec se sklicuje na nezakonit dokaz in je nekaznovan. Ali želimo takšno pravno ureditev družbe? Smo o tem kdaj odločali?

Zavedati se moramo, da pravosodje v javnem interesu ne more delati in soditi v korist ohranjanja pravnih aktov, ampak tako, da se čim prej pride do pravice in resnice, ne pa do formalno pravilnih odločitev, ki ne prenesejo preverbe s stališča pravičnosti in resnice.

Največji nesmisel oziroma tragikomičnost pa je dejstvo, da policija ne spada pod pravosodje, ampak pod vlado, ki ni izven zakona in kjer lahko pride do največjih nepravilnosti oziroma kriminala. Policija je logičen in funkcionalen člen pravosodja, kamor organsko tudi spada.

Če pravosodni sistem res želi soditi v imenu ljudstva, bi se o načinu svojega dela in pravilih moralo občasno posvetovati in predlagati spremembe.

Bojko Jerman, Dolsko