Dogajanje pred referendumom spremljam z mešanico upanja in žalosti. Upanja, ker bi Slovenija lahko naredila korak naprej v razumevanju trpljenja in dostojanstva. Žalosti, ker je javni prostor znova postal prostor strašenja, zavajanja in moralnega izsiljevanja, namesto konstruktivnih pogovorov o tej temi, ki vedno odpira tudi vprašanje našega lastnega odnosa do smrti. In žalostno je, da pri tem sodelujejo tudi tisti, ki bi morali širiti resnico in sočutje. Ko Cerkev kot »moralna avtoriteta« vneto agitira, naj glasujemo proti zakonu, se brani, da širi le svoje poslanstvo. Vendar je to svojo pravico do izražanja mnenja in moralnega nagovora v resnici spremenila v agresivno politično propagando, s čemer krši (ne prvič) 7. člen ustave, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti. Ji bo končno kdo stopil na prste?
Proti zakonu so pričakovano zdravniške organizacije. Zdravniška zbornica pa ob tem še poziva k treznosti (»treznili« naj bi tudi svoje prijatelje, znance ter bolnike). Vem, da jih skrbi, da bi bil zdravnik prisiljen v vlogo, ki presega njegovo etično dojemanje poklica; da se bojijo, da bi družba izgubila občutek za vrednost življenja; da se bojijo zlorab. ZZS pravi: »Gre za temo, ki zadeva vse nas, saj si bolnik lahko kogar koli izmed nas izbere za lečečega zdravnika, ki mu zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nalaga številne obveznosti.
Ste vedeli, da:
– boste morali sami preveriti, ali je pacientova volja svobodna, tako da se boste pogovorili z zdravstvenimi (so)delavci in svojci pacienta (a odločitev ljudi za predčasni odhod bo izredno malo);
– boste morali čakati ob bolniku, če bo umiral več ur ali dni … (Glede tega milo rečeno vsaj neskončno pretiravajo);
– boste izpostavljeni tveganju morebitne tožbe, kazenske ovadbe, disciplinskega postopka. (Zato so v zakonu številne varovalke)«.
A vsi, ki se bojijo, da bodo zdravniki množično prisiljeni v sodelovanje pri končanju življenja, lahko mirno zadihajo. Zakon jasno predvideva ugovor vesti. Hkrati pa tistim, ki v izjemnih primerih želijo bolniku omogočiti miren in dostojanstven odhod, končno ponuja jasen okvir in zaščito.
Vem, da jih skrbi, a hkrati vem, da se včasih preveč oklepajo tradicije, ki ne odraža več sodobne družbe. Prepričana sem, da zdravnik, ki pomaga pacientu pri končanju življenja, ne krši Hipokratove prisege. Ravno nasprotno – uresničuje njeno bistvo: ne škodovati. Ko je življenje le še neskončno neznosno trpljenje, vztrajanje pri njem postane eno samo škodovanje. Zdravniška etika se vendar ne more ustaviti v prejšnjem stoletju. Medicinska stroka mora imeti pogum priznati, da vsega trpljenja ne moremo olajšati, trpečemu človeku, ki se za to odloči, pa lahko omogočimo dostojanstveno slovo. Mimogrede: zanimivo bi bilo predstavnike zdravniških organizacij postaviti v vlogo trpečih. Zanima me, koliko bi jih potem podprlo možnost, ki jo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja omogoča. (Ali bi si mislili, saj si lahko sami pomagamo?)
Čeprav Zdravniška zbornica ustvarja vtis, da zdravniki zakonu enotno nasprotujejo, ni podatkov, koliko jih zakon v resici podpira. Mnogi kolegi gotovo razumejo, zakaj bi si neozdravljivo bolni želeli možnosti dostojanstvenega konca, le redki pa si upajo to povedati na glas. V zdravstvu vladata močna hierarhija in zadržanost, poleg tega uradno stališče Zdravniške zbornice ustvarja vtis, da je drugačno mnenje skoraj nedovoljeno. Menim, da molk mnogih zdravnikov ne pomeni nasprotovanja – pomeni strah in previdnost ob temi, ki se nas vseh globoko dotika.
Sama podpiram zakon. Verjamem v spoštovanje človekove avtonomije, dostojanstva in pravice do odločanja o lastnem telesu ter življenju – tudi ob njegovem koncu. Srečala sem ljudi v najtežjih obdobjih, ko medicina ni mogla več nuditi ozdravitve, temveč le podaljševanje neznosnega trpljenja. Ti stiki so me globoko zaznamovali in naučili, da pomeni prisluhniti želji po miru, po odhodu, največje sočutje.
Glasovala bom za zakon. Za pravico, da človek odide takrat, ko življenje postane trpljenje brez smisla. Za družbo, ki se ne bo več bala sočutja. In proti tistim, ki trpljenje uporabljajo kot orožje v ideološki bitki.
Polona Jamnik, Bled
