Bi pa morda še nekaj dodal prvemu delu, kjer spominja, kako so včasih olimpijske igre pomenile – vsaj med njihovim potekom – prekinitev vojn ter prenos merjenja moči in rivalstva med nacijami, tudi maloprej vzajemno sovražnimi in vojskujočimi se, na zdrava, poštena, nenasilna, zagotovo manj krvava tekmovališča pod petimi olimpijskimi krogi, v duhu celo sodelovanja, povezovanja in prijateljevanja, in kako danes temu ni več tako. Pravzaprav je povsem nasprotno.
Svojevrsten dokaz so prav letošnje, pariške igre, ki potekajo v obdobju, ko se na svetu ljudstva najbolj pobijajo (več kot 50 vojn), ko dve (v Ukrajini in zadnje dni tudi v Rusiji ter v Palestini) grozita, da potisneta človeštvo celo čez rob, ko se redkim državnikom svita, kam drvimo – rad bi posebej izpostavil pogosta javljanja in klice k razumu papeža Frančiška in generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa – ogromni večini pa niti slučajno.
Navdihujoč, a pomanjkljiv je bil otvoritveni nagovor predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomasa Bacha minulega 26. julija. Navdihujoč zato, ker je vanj vpletel upanje na boljše politične razmere v svetu. Dejal je, da so vsi udeleženci skupaj del dogodka, ki združuje svet v miru. Pomanjkljiv oziroma površen pa, ker se ni spomnil že dolgoletne odsotnosti ali bolje rečeno izključenosti ene od olimpijskih športnih velesil, Ruske federacije. No, povejmo, da jo je MOK izločil že 2017, skupaj z Belorusijo, zaradi sistematičnega državno organiziranega dopinga njenih atletinj in atletov. A tovrstnih nedovoljenih praks je bilo kasneje razkritih še in še, a o drugih izločitvah ni bilo govora. Zato bi lahko, če bi bil rad verodostojen in dosleden svojim besedam, ob otvoritvi iger v Parizu poskrbel, da bi ruski športniki znova vstopili na olimpijsko areno s svojo zastavo in himno, brez diskriminacije, kot vsi ostali. ZDA so tudi bile vpletene v dopinške škandale in so si enako kot RF dovolile v zadnjih desetletjih kar nekaj vojn mimo mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, a da bi jih kaznovali tako kot Rusijo in Belorusijo, si v MOK niso upali niti pomisliti.
Enako velja, bodimo povsem aktualni, za Izrael, ki medtem ko njegovi športniki tekmujejo v Parizu pod enakimi pogoji kot vsi ostali, njegovi vojaki pobijajo v Palestini civiliste, večinoma ženske in otroke, hitreje kot potekajo tekmovanja v francoski prestolnici in se podeljujejo medalje. Pred samim zaključkom iger je bila v Gazi znova raketirana šola z več kot stotimi žrtvami. V 10 mesecih je genocid z Netanjahujevim podpisom pokončal preko 40 tisoč palestinskih civilnih življenj. Računa se, da jih je še vsaj 10 tisoč pod ruševinami. A izraelska zastava je v Parizu plapolala skupaj z vsemi ostalimi, in ko si izraelski športnik nadene okrog vratu zlato, vsi mirno in spoštljivo do himne njegove domovine. Da se razumemo, temu ne ugovarjam, ker športniki, tako kot kulturniki, umetniki, literati, znanstveniki in še druge kategorije državljank in državljanov, niso enako krivi, kot je za to, kar počne, njihova vlada, njihov parlament, njihova oblast. Toda to mora veljati za vse, tudi za Ruse.
Aurelio Juri, Koper
