Zadržki kolegov so legitimni in jih jemljem resno. Zdravniška etika ima dolgo tradicijo varovanja življenja, in ta tradicija je dragocena. Tudi sam si ne želim, da bi zdravnik postal 'izvajalec'. Prav zato pravico do pomoči pri koncu življenja podpiram iz zelo konkretnega razloga: ker v praksi vidim majhno skupino bolnikov, pri katerih tudi najboljša medicina in paliativa ne moreta ublažiti vsega trpljenja. Pri teh redkih bolnikih to ni vprašanje smrti, ampak vprašanje človečnosti – kako jim omogočiti, da ob neustavljivi bolezni ne ostanejo popolnoma ujeti v trpljenje.
Zame to ne spreminja poslanstva zdravnika. Naša naloga ostaja ista: pomagati človeku – z zdravljenjem, z lajšanjem trpljenja, z razlago, s skrbjo. Bolezen povzroči smrt; zdravnikovo poslanstvo je, da bolniku ostane zaveznik v celotnem procesu njegove bolezni, znotraj svojega etičnega prostora. V tem smislu pravica ne posega v odnos med zdravnikom in bolnikom. Ta ostaja odnos zaupanja in dostojanstva; zakon preprosto omogoča, da se v izjemnih primerih za bolnika odpre še ena možnost, o kateri odloči sam.
Hkrati je nujno, da obstaja ugovor vesti – da vsak zdravnik lahko mirno pove, da v postopku ne želi sodelovati. To ni pomanjkanje profesionalnosti, temveč izraz integritete. Tako razumem svojo podporo zakonu: kot podporo urejeni, nadzorovani možnosti za izjemne okoliščine, ob popolnem spoštovanju tistih, ki mislijo drugače.
n1info.si
