Prvič, gre za prostovoljno končanje grozljivega človeka nevrednega življenja. In to ne na način, da se prostovoljec išče, ampak gre za posameznega človeka s svojo zdravo voljo katastrofalno bolnega telesa. Kot da tega že ni. Veliko je primerov samomorov bolnih, ampak v teh primerih je šlo za fizično opravilno sposobne bolnike. Zakon samo rešuje tiste bolnike, ki sami ne morejo več »s štrikom na podstrešje«. Samo v tem je razlika.
Drugič, kaj imajo s tem zdravniške organizacije? Zdravnik kot posameznik ima lahko vsak svoje mnenje, utemeljeno tako ali drugače, vendar njihove organizacije (s preglasovanjem?) ne ravno. Predvsem zato, ker se izvajanje pomoči tiče samo malega procenta zdravnikov. Večina s tem problemom na svojem specializiranem delovnem mestu nima nič in se s tem nikoli ne bo srečevala. Pojavlja se tudi vprašanje, kdo si je izmislil (ali samooklical), da lahko pomoč izvajajo samo zdravniki? Pomoč ni bila ena čisto navadna rutinska procedura, ki jo lahko izvede marsikdo z malo medicinskega znanja. In seveda s pomočjo podpornega (logističnega) osebja, ki bi lahko prav tako doživljalo travme, ampak teh nihče nič ne vpraša ali pa se sprenevedajo, da s tem nimajo nič. Zdravniku lahko ostane še samo ugotovitev smrti, pa še to ni neka vrhunska znanost.
Tretjič, muke verskih organizacij, predvsem naše najbolj glasne RKC, in njenih »taresnih« vernikov, ne »vernikov po službeni dolžnosti«, kar je danes moderno in za mnoge predvsem koristno. Gre za prostovoljno končanje neznosnih muk brez optimističnega konca in ne za prisilno na podlagi mnenja nekega »konzilija«. Vsak veren bo še vedno lahko dotrpel svoje življenje, če tako veruje in misli, da je Bogu to všeč. Vendar se cerkvene inštitucije vmešavajo tudi v življenje neverujočih in tudi svojih skeptičnih vernikov.
Na koncu je vse skupaj samo eno: kdo bo koga »premagal« na referendumu in za preštevanje (in »prištevanje«) volivcev predlagateljev referenduma v predvolilnem obdobju.
Jože Rotar, Dobriša vas
