Glasovanje za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so razglasili za težak greh in nakazali, da tovrstnim grešnikom ni mesta pri cerkvenem bogoslužju. Tako resno usmerjanje volilnih glasov z namenom vplivati na rezultat postopka, ki je v domeni države, je bil klerikalni prestop meje.
Katoliška cerkev (KC) ni hotela zamuditi nobene proceduralne možnosti, da zaustavi ZPPKŽ. Sprožila je zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. Zbiranje je dolgo potekalo slabo in tudi podpora SDS, NSi in SLS ni obetala uspeha. Odločilen je bil poziv škofov k podpisovanju prek župnikov na nedeljski maši, da se je potem nabralo dovolj glasov za izvedbo zakonodajnega referenduma.
KC se je v referendumski kampanji odločila za utrjevanje lepe samopodobe tistih, ki bodo glasovali proti zakonu. Glasovali bodo za življenje, za možnost vsakogar, da doživi očiščenje skozi trpljenje, da se zbliža s svojci, da doseže vrhunec svoje osebnostne rasti, da ima njegov konec nedoumljivo vlogo dokončne osmislitve življenja. Dušebrižniški pristop ne razume, da ga drugi ne marajo, ker ne delijo vrednot dušebrižnikov.
Za spodbujanje dušebrižništva je KC posegla še v mistično razsežnost: namenske maše, pridige, posebno namensko molitev, verigo molilcev, post. Da ne bi bilo nobenega nesporazuma pri glasovanju je nadškof Stanislav Zore dodal še podobo glasovnice z obkroženim PROTI in pozval h glasovanju proti. Plakati, podobice, obljuba brezplačnega prevoza so pri tem samo tehnični okvir. Bolj neposredno klerikalno poseganje v referendumsko kampanjo bi si težko zamislili.
Delo
