Prakso izkoriščanja lukenj v zakonodaji z drobljenjem na manjše enote v izogib pridobivanju gradbenega dovoljenja najdemo pri investitorjih zelenih projektov vetrnih elektrarn na Pohorju in sočnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih. Pri tem pa gre za bistveno razliko: luknje v zakonu je izkoristilo državno podjetje ob asistenci ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE), ki izdaja okoljevarstveno dovoljenje. Soglasje se sklicuje na gradbeni zakon, ki pravi, »da se za zagotavljanje opravljanja določene vrste gospodarske javne službe lahko spremeni tudi zmogljivost objekta in z njo povezana velikost objekta«, vendar v zakonodaji ni podrobnejšega opisa oziroma opredelitve.
Ne spoznam se na gradbeno terminologijo, toda obnova pomeni postopek, po katerem kaj spet dobi ustrezne, zaželene lastnosti (Fran). Poudarek je na spet pridobi ustrezne lastnosti, kar pomeni, da se funkcionalnost ne spreminja. Tretji pas bo z gradbenim posegom omogočal vožnjo po njem, kar pomeni, da bo nadgrajen iz odstavnega (nevoznega) pasu v vozni pas, ki zahteva bistveno drugačne lastnosti, kar je lepo opisano v članku in kar potrjuje tudi cena vzdrževanja, 98,6 milijona.
Pri okoljevarstvenem dovoljenju za štajersko vpadnico MOPE ovrže pripombo Mestne občine Ljubljana, ki pravi, da gre za bistveno povečanje zmogljivosti obstoječega objekta. Zanimivo, da ima Dars na spletni strani zapisano: »Z večanjem kapacitete obstoječe ceste bomo zagotovili večjo pretočnost in prometno varnost na štajerskem kraku ljubljanskih vpadnic.« Prav tako je v okoljevarstvenem dovoljenju zapisano, da povečan promet na štajerskem kraku ne bo imel bistvenega vpliva na okolje. Zgleda, da je bilo prav to razumevanje prometa in izpustov direktorata za okolje podlaga, da ni pozvalo direktorata za prometno politiko k uradnemu mnenju o širitvi avtoceste.
Nacionalni šport iskanja lukenj v zakonih je našel prostor tudi v okviru Nacionalnega energetskega načrta (NEPN), ki je v javni razpravi, saj se načrtuje opredelitev del, ki se bodo lahko izvajala kot vzdrževalna dela v javno korist, in lov na luknje se je začel. Trenutni zakon res natančno ne definira, katera gradbena dela so v kvoti vzdrževalnih del v javno korist, toda naloga zakona je, da jih opredeli, ne pa načrt del, kar NEPN je, ki nima zakonske podlage.
Prof. dr. Matej Ogrin v Mladini ugotavlja, da v Sloveniji ne verjamemo v Downs-Thomsonov paradoks, ki pravi, da »nova cestna infrastruktura generira novo prometno povpraševanje, naraščajoče prometno povpraševanje pa opravičuje nove investicije v ceste in upad zanimanja v JPP«. Različica podnebnega zakona, ki ga je po javni obravnavi objavilo MOPE, je zamaknila ukinitev subvencij za fosilna goriva iz leta 2026 v leto 2033, subvencije, med katerimi je tudi vračanje trošarin za dizelsko gorivo avtoprevoznikom.
Na pročelju MOPE piše: »Prihodnost je ena, naj bo zelena.« Širitev avtocest in zamik ukinitve subvencij za fosilna goriva gotovo nista zelena prihodnost.
Jože Piano, Ljubljana
