Sporazum naj bi olajšal pretok blaga med celinama – iz Evrope bi potovalo več kemičnih produktov in avtomobilov, v Evropo pa več kmetijskih izdelkov, zlasti govedine, krme, perutnine, soje, koruze in sladkorja. V praksi bi to pomenilo, da bi evropska podjetja bolj ugodno izvažala agrokemikalije, tudi pesticide, ki so v EU prepovedani, uvažali pa bi (tudi) izdelke in kmetijske proizvode, ki lahko vsebujejo njihove sledi in zbijajo cene evropskim kmetov, ki delajo pod drugačnimi pogoji.
Uporaba škodljivih pesticidov v državah Mercosur povzroča zastrupljanje vode, prsti in zraka, bolezni med delavci ter uničevanje biodiverzitete. Širjenje pašnikov in monokultur vodi v nebrzdano izsekavanje gozdov, vključno z Amazonskim pragozdom, ki je ključnega pomena za življenje celotnega planeta, ter ogroža staroselske skupnosti.
Dinamam Tuxá iz Articulation of Indigenous Peoples of Brasil na vprašanje, »kaj bi rekli nekomu, ki meni, da gre pri trgovinskem sporazumu med EU in Mercosurjem zgolj za gospodarske priložnosti?«, odgovarja, da se svet sooča z družbeno in okoljsko krizo, ki sta posledica ravno tega, da ljudje razmišljamo le o gospodarski dejavnosti, o ustvarjanju dobička, o izkoriščanju. Opozarja, da moramo prenehat verjeti, da svet lahko vzdrži nadaljnje izkoriščanje za to, da bi proizvedli bogastvo za malo skupino ljudi.
Varovalke ne nudijo zadostne zaščite
Sporazum se je začel oblikovati že pred 25 leti. Leta 2019 so pogajanja zastala zaradi skrbi glede vplivov na okolje in deforestacijo, do leta 2024 se je dodalo nekaj novih varovalk. Slovenska vlada meni, da te zadostujejo, vendar podroben pregled predlaganih mehanizmov kaže, da ne nudijo zadostne zaščite in glede na pretekle izkušnje v praksi niso dovolj učinkoviti.
Vlada poudarja, da je v sporazum vključena obveza za ratifikacijo Pariškega sporazuma. V primeru, da ena od držav podpisnic od le-tega odstopi, se lahko uvede sankcije in začasno prekine preferenčne pogoje sporazuma. A ta zaščita obstaja le na papirju. Pariški sporazum ne vsebuje mehanizmov za zagotavljanje spoštovanja ciljev zapisanih v sporazumu samem. Država kot denimo Argentina, s predsednikom, ki ne verjame v podnebne spremembe, lahko Pariški sporazum ratificira, ne da bi ob tem sama karkoli spremenila.
Druga zaščita je zaveza, da bodo vse države podpisnice od leta 2030 naprej začele izvajati ukrepe za preprečevanje izsekavanja gozdov, vendar je cilj nižji od obstoječih ciljev Brazilije in zahtev EU uredbe o uvoženi deforestaciji, katere uveljavitev se je enkrat že zamaknila, trenutno pa smo priča pozivom držav EU k ponovnemu zamiku. Ob tem ni jasno, ali bi kršitev te zaveze sploh lahko sprožila kakršne koli sankcije.
Kritikam okoljskih organizacij se pridružujejo tudi kmetje po vsej Evropi, saj bi povečan uvoz cenejših kmetijskih izdelkov, narejenih pod nižjimi standardi, zbijal ceno evropskih pridelkov. Mnogi kmetje že zdaj težko krijejo stroške pridelave. Dodatni pritisk bi lahko povzročil zapiranje še več kmetij.
Čeprav je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen po predstavitvi sporazuma trdila, da ta ne bo škodil evropskim kmetom, je Komisija v zadnjih mesecih pred glasovanjem držav članic predlagala mehanizem za zaščito kmetov, ki po njihovem nikoli niso bili v nevarnosti. Ta predvideva, da se preferenčni pogoji lahko začasno ukinejo, če se v enem letu cene »občutljivega« izdelka (npr. sladkorja), znižajo za 10 %, hkrati pa se njegov uvoz poveča za 10 %. Po preiskavi bi Komisija lahko uvedla začasne ukrepe, ki bi trajali do 4 leta. Kmetje opozarjajo, da je postopek predolg in v praksi ne preprečuje uničujočih posledic, zlasti za manjše pridelovalce. Vplivi povečanega uvoza izdelkov z nižjimi cenami so lahko bolj časovno ali geografsko lokalizirani in nezaznavni na EU ravni. V Sloveniji se lahko spomnimo škode, ki so jo utrpeli slovenski kmetje, ko so bile uvožene velike količine krompirja iz Egipta ravno v času pobiranja krompirja, in to v regiji, ki je s krompirjem samozadostna. Kmetje so morali ali sprejeti nižja plačila ali zapustiti trg. Glede na že tako drastičen upad števila malih kmetij si tega ne moremo privoščiti.
Zdi se, da je mehanizem poskus Komisije v zadnjem trenutku zagotoviti, da bi nekatere države članice, ki so se nagibale k zavrnitvi zaradi pritiskov predstavnikov kmetov, kot je npr. Francija, lahko rekle, da so prejele primerna zagotovila in sporazum potrdile.
Sporazum se predstavlja kot korak naprej v mednarodni trgovini in političnem sodelovanju, a v resnici daje prednost dobičku nekaterih industrij pred okoljem, trajnostjo, zdravjem, pravičnostjo in prehransko varnostjo. Proces sprejemanja v Sloveniji in EU razkriva, da so pomisleki o uničujočih posledicah za našo prihodnost obravnavani le kot postranska tema. Če želimo v Sloveniji in EU resno uresničiti cilje za razogljičenje, pravičen prehod ter zagotavljanje prehranske varnosti na dolgi rok, ta sporazum ni prava pot.
Zato predstavniki kmetov, okoljskih organizacij in mladih poslance v državnem zboru pozivamo, da tega stališča vlade ne podprejo. Slovenske poslance v Evropskem parlamentu pa pozivamo, da podprejo pobudo, da Sodišče Evropske unije presodi, ali je sporazum med EU in Mercosurjem sploh združljiv s pogodbami EU.
Elena Lunder, Focus, društvo za sonaraven razvoj
Doris Letina, Zveza slovenske podeželske mladine
Eva Kotnik, Mladinski svet Slovenije
Sara Kosirnik, Greenpeace Slovenija
